Sončni žarki imajo svoj dom v puščavi.
Tam so zapustili črn žametni obraz.
Obraz, ki ga je suša izklesala Nubam
in črnim otrokom iz Darfurja in Sudana.
V pesku je zapisano ime črnega rodu.
V deželi sonca so metulji ognjeni.
Nad strehami jadrajo nemirne zvezde
in premagujejo razdalje nad peščenimi viharji.
Le zvezdi Danici so priraščena vesla
domotožja, z dateljni spoznanja črnega sveta.

Danica plava po nebu z očmi črnega bisera
in s prsti tipa materine izsušene prsi,
iz katerih se je pocedila zadnja kaplja mleka.
Nekaj kapelj se je oprijelo konic prstov
in z njih ni mogoče sprati bolečine.
V labirintu vodnih žil Afrike leži srce sveta.

Potovanja karavane po pesku.
Kakšen veliki pojem!
Pogrezanje nog v pesek.
Kakšen molk!
Dobrota prihaja iz starodavnih čudežev.
Pesek se spreminja v seme sonca.
Tu ležijo zrna med semenjem praznih besed.
Milijardna zrna, ki prosijo za vodo.
Okopana in sprana črnina v solzah.

Kdo je pripravljen brati pisave prošenj,
napisane na oblakih, ki iščejo
človeški testament dobrote?
So mar to sprevodi otrok, črne pike
na belih lotosovih listih na potovanju onkraj?

Mitični prah umrlih, Odiseja izsušenih teles,
ki prosi za škrge otrokom, za tekočino življenja,
da vodnjak zmagoslavno zažubori na mestu,
kjer se duše dotikajo in prižemajo h koži,
kjer pljuča otrok dihajo prah zapuščenosti sveta,
kjer se znoj pomoči spreminja v vodni izvir,
kjer se sončni žarki spreminjajo v pšenične bilke,
kjer pomeni premikanje peska klic dobrote.

V peščenem viharju iščejo Toma Križnarja in ne vedo,
da so ga žarki sonca obsijali doma,
kjer slavijo vnebohod njegove ljubezni.