Besedilo oživi v moji domišljiji.
Med nama je ljubeč odnos.
Kar brez kompasa vijugam
po njegovih labirintih.
Na nekaterih odsekih rada postojim,
da se z njegovo lepoto napojim.
Ni mi mar,
če mi je takrat
kdo blizu,
če kdo meni,
da je branje
dolgočasna stvar.
Poreče kdo, da knjige niso kruh,
da ta, ki bere, je lenuh.



Že zdavnaj me je uročila
učiteljica moja mila –
beseda, ki mi je v uho stopila,
beseda, ki me zvesto spremlja,
edina družica nenadomestljiva,
v kateri sence
sem spregovorila.

Sprašujejo me,
kaj bom od tega imela,
če bom še naprej tako kot zdaj
zvesto v skladovnice besed strmela,
zakaj se ne polotim raje
kakšnega drugega,
boj koristnega dela.

Danijela Premzl