Pod prisilo nič ne morem,
tudi graje so zaman,
vse od mene se odbija
kakor bumerang se vrača v svoj izvor.
Ko spopadem se z izzivom,
šibka več se ne počutim,
ko oklestim suhe veje,
laže se po sadu stegnem.
Vsak dan grem na svoj sončni vrt
iskat, kaj mi je v zameno dal
za vso ljubezen, s katero ga negujem.
Obmirovati se bojim,
saj se vse okrog mene
giblje in premika.
Ta pesem je znak življenja v meni,
sproščeno umirjenost izžareva in ugodje:
če bila bi mačka,
prav gotovo bi zapredla,
ko bi opazila,
da je koga moja pesem pritegnila.
Pod prisilo nič ne morem,
