Magija tvojega pogleda
me je uročila.
Tvoji oči v množici ljudi še iščem,
nemirna in izmučena.
Tvoj nežni glas, kot sladek sen
me zasleduje.
Moje srce zdaj vztrajno moleduje:
Da bi le prišel dan,
ko spet se bova srečala.
Da me ujameš in da nikoli več
se ne bi ločila!

Metulj se nese od cveta do cveta
Dokler ni sit, nikoli ne odneha.
A kako počuti se cvet, ko metulj ga izpije?
se iz njega nov koristek razvije?

tod nesel se je ta metulj,
tu, kjer zdaj teloh mlad cveti,
ob reki, kjer mlado dekle stoji.

v očeh vidi se ji mrak,
ljubezen, žalost, skrb in strah.

Živeti racionalno,
v budnem stanju,
znati zaznavati
valujoče impulze,
sorazmerno vsem inputom
oddajati čim bolj dodelane outpute.
Postrgati vso vsebino,
obvladovati čim več vlog,
ki se sčasoma nakažejo.
Imeti dovolj senzibilnosti,
ko vstopaš v svetove drugih,
svoj svet pa napraviti
pregleden, udoben,
varen, zanimiv, prijeten…

Strogo se bom vzgajala,
nepopustljivo se bom grajala,
ne bom si prizanašala,
ko bom klic srca jasno zaslišala –
nenadoma bom zvedela,
zakaj sem se rodila.
Vse plemenito
na meni bo pečat pustilo.
Nobena več molitev, vem, ne bo zaman:
močno si bom želela
in v to verjela,
da bom duše mir enkrat imela.

Danijela Premzl

Zvezde padajo z neba,
izproži dlan
in hrani dar.
Njih žar prodira do srca,
da osvetli
in prebudi
najplemenitejša čustva.
Vsaka zvezda
je spomin
na tiste davne dni,
ko je še Ljubezen
imela v rokah vse
niti bivajočega.

Verujem v lepe stvari.
Verujem, da dobra beseda
dobro dejanje rodi.
Verujem, da sonce ljubezni
nikdar ne bo zašlo.
Verujem, da nobena solza
pozabljena ne bo.

Verujem v to, kar ne vidi se navzven.
Verujem, da ni sreče brez velikega srca.

Verujem, da so še kako potrebna naša vsakdanja dobra dela.

Danijela Premzl

Veš, všeč si mi… ker… n e ž e n… si
in všeč si mi… ker… … …

Pri delu opazujem te:
s krampom v roki…

pa nabreknejo… se žile ti
mišice napete… trzajo
vroče je… … slečeš se
razkriješ prsi široke
na njih mehke dlačice…
…
vauu … všeč mi je…
…
in med njimi znoja kapljice
v potočkih ti polze
uf … všeč si mi …

Noč je temna in temačna,
okno napol odprto,
moja duša tava v neznano,
moje telo na »postli« zmečkano.

Ima še smisel živeti?
je morda bolje umreti,
na »štriku« obviseti?

Naj pogledam v zvezde ,
morda one vedo
zakaj mi ne zaupajo?

Ledenik mogočni nesel skale,
Stresel jih po gozdu je kot šale,
Prišla mati je narava,
Dih življenja jim je dala.

Ko mogočne so ob drevju rasle,
So na njih se srne pasle,
Polne maha in grmovja,
Pade nanje žarek z obzorja.

Tudi takšna je, ki moti,
Izgleda, da živi v zmoti,
Saj iz nje je bor priplezal,
Moj pogled se nanj je zvezal.

Okus svežine ustavi moj korak,
čeprav v mrazu mi telo drhti,
svetilke sij prekinem sred noči,
globoko vdihnem rezek, mrzel zrak.

Ležem, v hlad pogrezne se telo,
čutim preproge žametne objem,
kresnic iskrečih luč v njem,
odsevajo slovo v nebo.

Vrhovi gorski čez dolino zro,
je mesec že prižgal luči,
da ptice vidijo v temi,
s pogledom božajo pokrajino.

Prav res močno pravilni so ti stihi,
"ottava rima" pravi se učeno
obliki takšni, kjer se sodi, lihi
poljubljajo nam verzi ukročeno.
Naj bodo divji, glasni ali tihi,
ponavljajo se vedno urejeno.
Ko šestkrat se tako konča vrstica,
zaključi stanco rimana dvojica.

Ta pesem znana je že iz davnine,
iz časov, ko so vitezi predani
pobijali še zmaje in mrcine,
iz časov, ko gradovi izklesani
so dvigali visoko se v višine.
Zares od nekdaj so ti verzi znani,
iz časov, ko so vitezi dvorili
s pogledi le in stihi svoji vili.

V življenju veš kdaj te zebe
in kdaj ti je vroče.
Nikoli pa zagotovo ne veš
kdaj dobivaš in kdaj daješ.

Ko dobivaš, se moraš naučiti
hvaležnega sprejemanja z ljubeznijo,
zato nikoli ne moreš nekaj dobiti,
ne da bi hkrati tudi dal.

Če daš nenaprošeno si dvakrat dal,
če daješ naprošeno si dal enkrat,
a v obeh primerih delaj nebahavo,
bodi bolj ponižen od tistega, ki prejema.
Poskrbi, da bo obdarjenec občutil
tvojo ljubezen, ne pa ti njegovo ponižnost.

Kako naj se sploh ločim iz nedrja
tankega lubja kraškega bora
kot senca zlatolasja med trtami,
razpredena med debli dreves
in zarasla v trto s svojimi usti,
iz katere pijem nektar čiste vode
kot višje stanje, ki ga nosi v sebi?

Umirajoči bor mi sporoča, da sem
mrtva in da nosim njegovo stanje v sebi.

Nikoli ne bom mrtva!

Vpletla sem se v lasnice,
v gnezdo ljubezni kot piščalka.
Hlapim, hlapim pojoča in govoreča
iz svojih skrivnosti z obrazom življenja,
medtem ko odpiram in zapiram vrata,
okno, okvir zarje, večni led, morsko dno,
in nerazložljive pokrajine,
igram in zračim dušo Primorski.

Zven besed me izdaja,
slike gledam, iz preteklosti.
Teh trenutkov ni malo,
ne želim, da jih dobijo
tatovi lepih dni.
Že tako se poznam,
da bi včasih pred seboj
zbežala daleč stran.
Moj jaz je pač tak,
ni ne zmaga, ne poraz.

Danijela Premzl

Misel nate še ni zbledela,
A za vedno bi te rada imela.
Nočem več noči brez tebe,
Cestne luže kažejo le tebe;
A še zmerej ne vem zakaj, še hočem te nazaj.

Vedno kadar pomislim nate,
Se v mojem srcu nekaj zgodi.
Nekaj čudovitega,
Nekaj, kar lahko le mati naredi.

Devet mesecev si nosila me pod srcem,
Na usodni trinajsti sem ugledal luč sveta,
Bilo je sred Aprila snežnega,
Ko rodila si me nagega.

Koliko si v življenju pretrpela?
Koliko noči si zame prebedela?

Kaj bi naredil,
če bi se zdaj zbudil
in bi opazil težko,
da TE sploh ni bilo!

Če to so le sanje,
ko angel pride vanje,
ko mi tako je lepo,
resnično nikdar ne bo.

Tedaj že zaprem oči
in upam, da nekje le si,
da nekdaj te vidim spet
in poklonim prelep ti cvet.

Strah noči, ki pred mano se izgubi
V vzhajajoči zarji.

In ti in tvoje sinje oči,
Še preden se zunaj zmrači,
Globoko zazrte v temačno nebo.

In kaj bi preteklost in vse skrbi,
Deževni oblaki, grmenje
In strela – nikoli v življenju ne bi preživela.
Saj vedno po temi rodi se svetloba
Vedno po dežju posije še sonce,
In vedno v življenju se najde ljubezen
Ter strah. –

Gledam skozi okno; belo sneži.
Gledam skozi okno, ker tebe ni.
Zamišljam si te in te poljubim,
Okno odprem, zavpijem da te ljubim.

Bele kresničke se uležejo preko širne planjave,
Zadušijo vsak zvok naše prelepe narave.
Zadušijo moj krik močne ljubezni,
Oklenjene okrog lista te pesmi.

Ta pesem se piše le tebi in zate,
Pošilja poljubov in stihe ti zlate.
Pošilja ljubezni, te reši iz zagate,
Pošilja ti misli moje kosmate.

Ne vem, baraba si.
Kako to, da ljubil sem te vse te dni,
Kako to, da ljubim te sedaj,
Ko ne najdem več poti nazaj

V svet, ki vrti se okoli svoje osi,
Okoli mene, kjer tebe ni in ni.

V zavetju potokov in gora,
Pred slapovi srebrnimi zgrudena,
V objemu rahlem, toplem, sediva,
Prepuščena mehkobi ljubezni, nemudoma

Gledaš skozi okno.
O čem razmišljaš?
Tvoj pogled deluje motno.
Kam se zaziraš?

Sem jaz tista, ki te zavira?
Ki rane ti odpira?

Mogoče nisem kriva 'jaz'
mogoče niti moj obraz.
Mogoče kriv je moj obstoj,
ki povzročil je zastoj.

Zakaj slike pogreba si želimo?
Spomin na umrlega gojimo?

Zakaj se vračamo na kraje,
ki bi jih pozabili raje?
Kjer sva midva se razšla,
kjer tujca sta zašla,
kjer zgorela je hiša, prijaznejših ljudi,
zakaj vračati se tja, kjer življenja ni?
Kjer niti sonce ne živi?

Moj prijatelj veter,
povej mi, kje je zdaj sonce?
Kje je zdaj pomlad?
Kje je dežela,
Kjer so ljudje lahko srečni?
Ke sploh kje takšna dežela?

Prijatelj veter vem,
nekoč boš odšel od mene,
kot VSI DRUGI...
Tvoj piš bo odmeval po poteh,
ko boš tulil okrog hiš,
ko se boš prelomil v vihar.
Takrat bova spoznala-
da sva si bila EDINA PRIJATELJA