Kako naj se sploh ločim iz nedrja
tankega lubja kraškega bora
kot senca zlatolasja med trtami,
razpredena med debli dreves
in zarasla v trto s svojimi usti,
iz katere pijem nektar čiste vode
kot višje stanje, ki ga nosi v sebi?
Umirajoči bor mi sporoča, da sem
mrtva in da nosim njegovo stanje v sebi.
Nikoli ne bom mrtva!
Vpletla sem se v lasnice,
v gnezdo ljubezni kot piščalka.
Hlapim, hlapim pojoča in govoreča
iz svojih skrivnosti z obrazom življenja,
medtem ko odpiram in zapiram vrata,
okno, okvir zarje, večni led, morsko dno,
in nerazložljive pokrajine,
igram in zračim dušo Primorski.
Je to stvarjenje, ki se ponavlja
v spočetje ljubezen srca, ki vstaja
od mrtvih kot genialna umetnina življenja.
So to prehodi, ki vodijo k neskončnosti?
Je teranova trta spomin v meni, ki se pojavlja
v ozelenitvah, cvetenju in zorenju;
je to seme krvi, ki hrepeni
za divjimi mislimi in oživlja iskrenje,
navzven obrnjeno krvaveče srce?
Mar postajata besedi: umiranje bora,
odvečni. Bi bor raje v požaru plamenel?
V palači molka čaka pepel na oživitev
in bor se mi kaže kot notranja razgaljenost,
kot orgazem mehkih sanj, kot piskajoči zven,
drhtenje piščali krvaveči teranovi trti
kot nerazdružljivi ljubezenski par;
stvariteljski krik začudenja, v rdeče obarvana
želja po ljubezni z zelenim vencem,
rast in umikanje, ki je vstopilo vame.
Zmaga narave, v katero sem morala privoliti,
da sem izpolnila praznino prihoda in odhoda.
Kako naj se sploh ločim iz nedrja
