Kje je tvoja dlan,
da bi me popeljala tja,
kjer so se smreke odele
v srebrni plašč sanj?
Stopaš po poteh,
kjer sem stopala jaz,
v pomladnem jutru.
Dišalo je po snegu.
Žarki sonca so pronicali
skozi goste smreke.
Moj korak je zastal.
Prisluhnila sem petju ptic,
ki so pele zate ...
Kdaj?
|
Drobtinice...
Prispeval/a: Lea7 dne četrtek, 8. februar 2007 @ 17:56 CET
Zelo lepo. Pred ocmi se mi prikaze topla dlan, ki me popelje v lepoto narave.
Lep pozdrav!
Drobtinice...
Prispeval/a: Ajda dne petek, 9. februar 2007 @ 13:54 CET
hvala, Lea
Drobtinice...
Prispeval/a: Weirdness dne sobota, 10. februar 2007 @ 16:05 CET
Ajda
Ko diši po snegu, mene tudi preplavijo spomini, ki so drugače zaklenjeni. Kako lepo je to, da v nas vonjave lahko sprožijo takšen plaz spominov.... asociacije....
Petje ptic, zvok, je druga stvar ki sproži žuborenje spominov iz podzavesti, ko smo mislili, da jih že davno ni več. Občutki, ki se sprožijo, nas ponesejo v višje stanje zasanjanosti, kjer je realnost obarvana z našo subjektivno barvo in nam preprečuje objektivnost.
Občutki takrat so res izjemni...
Lep pozdrav, Weirdness
---
You don't know me, you don't know me at all...
Drobtinice...
Prispeval/a: Ajda dne sobota, 10. februar 2007 @ 21:52 CET
muca;)
hvala ti...
lep vecer,
ajda