Ima oči, ki odznotraj vidijo
premikajoči se val oceana.
Vidijo sonce z rastočim nemirom
vrtljive plesalke, ki cepeta na njem,
ko se Kraševka dviga pod nebo
s krili brinovke pod pramen luči
in s svojimi dolgimi lasmi,
ki se ji ovijajo okrog telesa.

Neizmerno mil sijaj imajo
njeni lasje, lesketajo se
kot vlakenca tisočerih svobod.
Ali si opazil, da govorim
o nasladah njihovega plesa.

Kot kače z dušami duhov
plapolajo v vetru.
Z lasmi meri čas do točke,
kjer se veja cvetočega brinovega grma
nagne v veter. Ne igra sebe,
igra mene in tebe, vtihotapi naju
po skrivnostnih polnokrvnih
rokavih do srca.

Njej je bolj všeč, da razume
voljo vetra, ki ga prevzame
svežina občutljivosti plapolanja,
zaporedje zasukov, tišina svobod,
videnje odznotraj. Smeh in jok,
ki se obračata kakor vetrnica.

Oddolžila se mi je z vonjem njenih las,
s platnom barv svoje duše, prefinjeno in sočutno,
koprneče in žareče s sulico plamena navzgor,
s potopljenimi odri v templju duše.
Tam, kjer pleše in igra z lasmi,
je točka stanja. Zgoraj višina.
Spodaj globina. Razdalje. Čas.
Božji deleži. Nepojmljivo gibanje duha.
Razdraženi in razplamteli ogenj.
Strmenje v krušljivost molka.
Potopitev v svojo pretesno kožo.
Uglaševanje telesa brez okvira.

Ena sama svoboda s fantomi prepletanj
odznotraj. Eno samo vrtenje in ovijanje
las okrog lastne osi. Njeni dolgi kodri
so senčnik luči, ki ožarja odznotraj
s plapolanjem senc čez razsušena tla.
Točka miru pod senčnikom počitka.
Lasje padajo čez ramena in korenine.