Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2007020806282659

Njeni lasje četrtek, 8. februar 2007 @ 06:28 CET Uporabnik: Tatjana Malec Ima oči, ki odznotraj vidijo premikajoči se val oceana. Vidijo sonce z rastočim nemirom vrtljive plesalke, ki cepeta na njem, ko se Kraševka dviga pod nebo s krili brinovke pod pramen luči in s svojimi dolgimi lasmi, ki se ji ovijajo okrog telesa. Neizmerno mil sijaj imajo njeni lasje, lesketajo se kot vlakenca tisočerih svobod. Ali si opazil, da govorim o nasladah njihovega plesa. Kot kače z dušami duhov plapolajo v vetru. Z lasmi meri čas do točke, kjer se veja cvetočega brinovega grma nagne v veter. Ne igra sebe, igra mene in tebe, vtihotapi naju po skrivnostnih polnokrvnih rokavih do srca. Njej je bolj všeč, da razume voljo vetra, ki ga prevzame svežina občutljivosti plapolanja, zaporedje zasukov, tišina svobod, videnje odznotraj. Smeh in jok, ki se obračata kakor vetrnica. Oddolžila se mi je z vonjem njenih las, s platnom barv svoje duše, prefinjeno in sočutno, koprneče in žareče s sulico plamena navzgor, s potopljenimi odri v templju duše. Tam, kjer pleše in igra z lasmi, je točka stanja. Zgoraj višina. Spodaj globina. Razdalje. Čas. Božji deleži. Nepojmljivo gibanje duha. Razdraženi in razplamteli ogenj. Strmenje v krušljivost molka. Potopitev v svojo pretesno kožo. Uglaševanje telesa brez okvira. Ena sama svoboda s fantomi prepletanj odznotraj. Eno samo vrtenje in ovijanje las okrog lastne osi. Njeni dolgi kodri so senčnik luči, ki ožarja odznotraj s plapolanjem senc čez razsušena tla. Točka miru pod senčnikom počitka. Lasje padajo čez ramena in korenine. Komentarji (0) www.pozitivke.net