Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070207100137762

Krvaveča teranova trta sreda, 7. februar 2007 @ 10:01 CET Uporabnik: Tatjana Malec Kako naj se sploh ločim iz nedrja tankega lubja kraškega bora kot senca zlatolasja med trtami, razpredena med debli dreves in zarasla v trto s svojimi usti, iz katere pijem nektar čiste vode kot višje stanje, ki ga nosi v sebi? Umirajoči bor mi sporoča, da sem mrtva in da nosim njegovo stanje v sebi. Nikoli ne bom mrtva! Vpletla sem se v lasnice, v gnezdo ljubezni kot piščalka. Hlapim, hlapim pojoča in govoreča iz svojih skrivnosti z obrazom življenja, medtem ko odpiram in zapiram vrata, okno, okvir zarje, večni led, morsko dno, in nerazložljive pokrajine, igram in zračim dušo Primorski. Je to stvarjenje, ki se ponavlja v spočetje ljubezen srca, ki vstaja od mrtvih kot genialna umetnina življenja. So to prehodi, ki vodijo k neskončnosti? Je teranova trta spomin v meni, ki se pojavlja v ozelenitvah, cvetenju in zorenju; je to seme krvi, ki hrepeni za divjimi mislimi in oživlja iskrenje, navzven obrnjeno krvaveče srce? Mar postajata besedi: umiranje bora, odvečni. Bi bor raje v požaru plamenel? V palači molka čaka pepel na oživitev in bor se mi kaže kot notranja razgaljenost, kot orgazem mehkih sanj, kot piskajoči zven, drhtenje piščali krvaveči teranovi trti kot nerazdružljivi ljubezenski par; stvariteljski krik začudenja, v rdeče obarvana želja po ljubezni z zelenim vencem, rast in umikanje, ki je vstopilo vame. Zmaga narave, v katero sem morala privoliti, da sem izpolnila praznino prihoda in odhoda. Komentarji (1) www.pozitivke.net