Kam gre ljubezen?
Kam odhaja, ko se srce razumu predaja?!
Kaj s seboj odnese zraven?
Kaj nam pusti?
Nič ne ostane.
Zbledijo barve, zmrzne noč.
Le duša vpije: » Na pomoč!«
Oči ugasnejo in solze poglede naše zameglijo.
Nič več ne jasno, le spomine
srce tolažijo, in rime skozi temo vodijo nas tja,
kjer sreče luč žari sredi neba.

Ljubi!

Obriši solze, modrooka!
Če jočeš, tudi mene boli.
Prišel bo dan za nežnosti,
dan za ljubezen in za smeh,
ko ljubljena njegova roka
poboža spet te po laseh,
prežene iz oči sivino,
prižge spet zvezdice v nočeh,
s poljubi ti srce odpre,
ljubezni strast v očeh prižge,
da zažarijo spet v modrino,
ki njemu vžgala bo srce.

Ni vrtnica, ni...
Ni nagelj, ni...
Ni lilija, ni...
Najlepša, si Ti!

Tako bleščeči lasje,
Noro modre oči,
Kot nasmeh mavrice je,
Saj veš, da to si Ti!

…
………………
………………………

Je mavrica razpela krila časa
nežno

nežno
na perutih me ponesla v nebo
mehko

mehko
na oblakih v dalje sem letela

………………………
………………
…

Oj deklica, ki tiho stojiš,
v duši tvoji bolečine trpiš,
oziraš se nazaj,
po hodnikih temnih saj.

Oči te tvoje mrtvo strmijo,
ustnice blede v strahu drhtijo.

Korak je počasen in težak,
ko tako sramežljivo hodiš,
bil včasih je hiter in krepak,
sedaj le zmedeno blodiš.

Oj kako si ljubil jo...
Da sonce ti pregnala
žalost je in temo dala.
...izgubljeno Sinjeoko.

Zdaj le malo se obrni
In poglej še naokoli.
Videl tri boš svetla sonca
V družbi zvezde v obliki zvonca.

Moja sreča je le SINJEOKA,
vsa moja radost je v njej,
in vsa moja ljubezen!
Vem, da ne bom srečen prej,
dokler moja roka
ne bo šla skozi njene lase,
in dokler moj pogled
ne bo objemal njenih oči
in njene postave,
dokler ne bom čutil njenih dlani
v svojih dlaneh,
dokler ne bom čutil, kako žari
poljub njen na ustnicah mojih,
dokler ne bom slišal njenega diha,
ko moja najdražja ob meni zaspi.

Pismo spet si napisala,
resnico spet mi pokazala,
močno si se trudila,
da besedam tvojim bi sledila.

A veš, brati mi je lahko,
čeprav beseda vsaka,
spomni me na to,
ko bila sem trapa taka,
da večje okoli ni bilo.

Besede v dejanja spravit,
ni tako lahko,
a če željo imam in voljo,
potem težko ne bo.

Ne joči, sinjeoka,
ker nisem vreden tvojih solza.
A vedi, tudi meni poka
srce, ki joče za teboj!
Pomlad kipi že vsepovsod,
mi greje lica žarkov soj,
a v meni hlad le biva.
Piš mrzel stiska mi srce,
vanj ocean leden se zliva.

Ni nama usojeno bilo,
a morda čez leta,
morda v nekem drugem življenju,
se v ljubezni koprnenju
spet srečava, pripeta
drug na drugega z očmi,
in nato, tesno objeta,
objema več ne popustiva,
ker bova v njem do konca dni.

Darovi so slovenski ti sadovi,
Gledamo jih v lepih dneh,
Ko prebujajo se v nas plodovi,
Ki se vidijo nam v očeh.

Kar premore mati Gea,
Svet, v katerem vsi živimo,
V verze spravi naša Lea,
Da vsi lažje potrpimo.
Tukaj vedno je za nas,
Ni ji težko roko dati,
Da nas vodi skozi vas,
Katere nočemo poznati.
Srce ima na mestu pravem,
Skupaj z nami ga deli,
Nam pomaga v dobrem, slabem,
Sonce daje v oblačne dni.

Na meandru Belvederja v Kopru
prisluhnem glasbi Rondo Veneziano
in platane poplesujejo
v ritmu povzdignjene čudežnosti,
kot so nekoč poplesavale kmetice
s košarami na glavi, v katerih so prinašale
v mesto svoje pridelke: olivno olje, češnje,
fige, grozdje, jajca in mleko
ali so prihajale z vozovi, z vpreženimi osliči.

Iz korenin platane vznikne pred mano
darujoče in prekipevajoče ženski kip radosti.

»O Altamira!« vzkliknem presenečena.
Sonce je kapljalo jantar, ko sem ostrmela.
Duša moja, pomiri se in uživaj popolnost,
ki pripada radosti navdiha poésie pure
v rokah ustvarjalca miline estetske misli,
da ustvari Istranko s svitkom na glavi.

Sem to res jaz,
je to moj pravi obraz,
ali lažejo oči,
kar ogledalo govori.

Prav nič všeč mi ni,
podoba, ki pred menoj stoji,
napake v glavi mi rojijo,
v duši nemir pustijo.

V mislih operiram,
ogledalu dirigiram,
kaj bi vzela,
kaj dodala,
da podoba lepša bi postala.

Valovanje harmonije,
Ki se v podzavesti skrije,
Zdaj naj pride ven na plan,
Ko si čisto že zaspan.

-----------------------
Naj pokrije ti skrbi,
Mavrična paleta barv,
Ki prikrade se v temi,
Kjer delujeta v paru.

Glavica zvončka niha v vetru,
se v divjem ritmu upogiba
strastnega napeva mojega srca.
Po licih tvoji lasje mi polzijo,
neslišno, kot nežna roka sna.
Tvoje telo v ritmu z mojim se giba,
ustnice vroče nama drhtijo,
potapljava se v globine brez dna.

Med travami,
bi rad te videl nasmejano,
vihravo, razigrano.

Želim te videti kadar spiš,
globoko, mirno,
da ti pogledam v sanje.

Rad bi te videl v ekstazi,
tvoj obraz bi si prerisal
v svoje spomine.

Tvoj jok bi videl rad
in slišal,
pogledal ti v srce.

Čez mnogo let,
ko naju več ne bo,
nekdo bo jokal,
zazrt v nebo.

Tukaj bova prah,
drugje živa,
vedel, čutil bo,
nebo prikriva.

Videl bo,
vesolje miga,
še bo jokal
in koga briga.

Ni vprašanj,
svarijo, spomini,
želje po spoznanju,
so skrite v lupini.

Ni odgovorov,
meja ostaja,
kot ledena gora,
ki se ne odtaja.

Ni zgodbe,
le nekaj besed,
da jih zapiše,
osamljen poet.

Oprosti, ker lagal sem ti,
da k tebi bom prišel!
Bil sem strahopeten,
a verjemi, da želel sem si
tebe in tvojih sinjih oči,
in tvojega smehljaja,
in tvojih toplih rok,

a pogledi mojih treh otrok
so me odvrnili,
od namena, da na tebi bi spočili
se moji pogledi
in moje roke
in moje ustnice na tvojih,
in tvoja bedra ob mojih...

Je bil navaden dan
in jaz v njem
pa iznenada……… se nebo odprlo je
…………………………………… v praznino zrla sem luči
……………………………………………………… ugledala sem jo

v …… p o p o l n o s t i …… l e p o t o


od takrat le iščem Njo
…… v belih pticah…
…………… iščem jo v večerni zarji…

V prostranosti vesolja,
V neskončni je črnini
Skrita misel sredi polja
Na planetu v mesečini.

Sredi polja sam lebdi,
Kakor en oblaček pust,
Brez obraza, brez oči,
Brez telesa in brez ust.

Misel le je kar začutiš
In mogočna energija.
Ko življenje tam občutiš
Koj postane simpatija.

V mojem srcu je kepa svinca...
debela gmota ga je,
siva je, trda in mrzla,
kot je tvoje srce.
Skozenj ne vidim več sinjih oči,
vidim le sivo svinčeno nebo,
kjer soja zvezd in lune več ni.

Se kdaj ozreš v to sivo nebo,
se vprašaš kdaj, kje sem,
se vprašaš, kaj čutim še zate,
se vprašaš, zakaj je tako?

Le pepel mi v srcu je ostal,
siv, koprenast, hladen,
kot megleno jutro...
...občutek nenavaden...
da večno tu bo, sem se zbal.

Hlad prodira mi v kosti,
v mišice in v živce,
ledeno v njih me zaskeli,
zaradi sinjih oči,
v katerih vse bolj bledi
ljubezen, ki staplja se s sivino,
...a tudi sivine kmalu več ni.

Ko sem bila še v pesku puščave,
sem vonjala dišečo pazduho oaze.
Spoznala sem, da so žarki sonca v meni.
Le zakaj se nisem mogla razcveteti
v puščavsko rožo?

Oaza, kakšno razodetje vode!

Najvztrajnejša tekočina,
močnejša od ljubezni sonca,
ki se je na svoji poti sprhnilo
v drobce prahu in pripelo na kamen.