Pozdravljena Danaja, bralke in bralci!

hvala za komentar, Danaja. Vesela sem, da te je moja pesem nagovorila.

Kip Istranka je ustvaril znani umetnik g. Zvest Apollonio, ki živi in ustvarja na Obali. Kip me je očaral in navdal z radostjo. Nimam besed, s katerimi bi izrazila lepoto, ubranost in izrazno moč te stvaritve. Prav posebno posrečen je kraj umestitve kipa v urbano okolje, ob morju. Istranka ni mestna gospodična, ki bi hodila po Kopru s krinolino in z beneško pahljačo v rokah. Istranka simbolizira kmetsko žensko iz okoliških krajev, ki je s svojim delom in življenjem usodno povezana z mestom, obalo in morjem.

Ko sem zagledala kip Istranke, mi je srce vzkliknilo: »Glej, kip radosti!« Marsikdo mi bo morda očital, da je moja pesem preveč zamaknjena in zanesena, da bi ji morda morala dati bolj razmišljujoči pomen, ne pa izraziti tako močna čustva občudovanja in strmenja ter ugodja radosti.

Priznati moram, da me kip navdaja z občutkom veselja in zadovoljstva zaradi lepote stvaritve, ki me je v nekem trenutku osvobodila lupine vseh tistih pojavov, ki se navezujejo na težko življenje in delo istrske ženske. Vprašala sem se kaj odloča o njeni lepoti? Morda presežna meja umetnikovega duha, kip ima opraviti z idejo, z generično lepoto, ki se komponira v okolje. Umestitev je kombinacija mirne negibnosti pokrajine, njenega ustaljenega življenja in hkrati njegove rastoče moči, simbolizirano v lepoti akta. Kip je naraven in človeški, predstavlja iskanje skupnega temelja življenja. S strmenjem v lepoto Istranke je mogoče izluščiti bistvo življenja in radost bivanja. Ženska skrbi, da se okolica in mesto medsebojno dopolnjujeta in ohranjata. Istranka je nosilka življenja. Sprejeti moram logiko, da moj subjektivni občutek, ki sem ga malce bolj zamaknjeno in zaneseno opisala v pesmi, ne more biti merilo za vsakega. Vsak vidi kip s svojimi očmi in ga dojema na svoj način. Stvaritev lahko sproži različne občutke, odvisno od razpoloženja. Morda bi kakšen drugi dan napisala povsem drugačno pesem. Morda. Mene je skulptura očarala v smislu njene lepote, ker kip odseva žensko dušo. Ob tem sem se vprašala; »Če je Istranka trpeča ženska, zakaj je tako lepa in tako popolna?« Tako popolna je, da je brez imena. Ne morem je imenovati Šavrinka, enostavno ji ne bi mogla dati imena, ker je v njej združena popolnost množice istrskih deklet in žena. Istranka hoče ugajati, enostavno te prevzame s svojo resničnostjo in lepoto.

Kip Istranka nima ničesar vsiljenega in izumetničenega, s pogledom nanjo začutiš vonj zemlje in oljk, predstavljaš si košaro fig, grozdja in drugih sadežev ter zelenjave v košari, podloženi s svitkom na njeni glavi. Vse to so pridelale njene pridne roke, ki preživljajo vso družino. Naj omenim, da življenje istrske žene ni bilo lahko. V naseljih na obrobjih mest so posejane kolonske hiše, ki so še ohranjene z izpahnjenimi ognjiščnimi prostori – kavadami ali fogerji. Domačije so še danes harmonični del bujnih zelenih vrtov in sadovnjakov, čeprav se s preseljevanjem ljudi iz okolice v mesta krčijo in poseljujejo s sodobnimi stanovanjskimi hišami. Hiše obkroža kamen. Šavrinske doline, grape in pobočja razčlenjujejo Šavrinska brda. Na gričih dominirajo vasi, ki so prava trdnjavska mesta in verjetno najstarejša naselja še iz prazgodovinskih časov, kot so Padna, Pomjan, Kubed, Tinjan, Koštabona, Nova vas, itd. Viri navajajo, da je Koper najstarejše mesto v Sloveniji. Domačije stojijo tesno skupaj, ločujejo jih le ozke ulice, stavbe so nižje, hiše so grajene iz surovo klanega fliša ali klanega laporja. Imenovali so jih iša ali kambra. V pritličju sta klet in hlev, v nadstropju pa sta ena do dve kambri (sobi) in kuhinja z ognjiščem. V nadstropje vodijo zunanje stopnice, ki se pred vhodom v kuhinjo podaljšajo v pokrit podest – baladur, podprt z dvema ali tremi stebri. Domačije imajo zaprta dvorišča, ki se imenujejo korti. Hiša služi za stanovalce, živino in pridelke.

V takšnem okolju je doma Istranka, ki jo je umetnik upodobil. Če je hotela družina preživeti so možje s parnikom odhajali tudi na delo v daljno Ameriko in na druge kontinente, kjer so delali kot pristaniški delavci ali na plantažah. Ženske so hodile peš v Trst in nosile na glavah košare (jerbase) s pridelki. Tržaškim gospem so istrske žene tudi ribale podove, prale žehte na roke, likale, pospravljale in opravljale druga neprijetna dela gospodi, kar se do danes ni bistveno spremenilo, le da ne hodijo peš in ne perejo več žeht na roke. Čeprav je Istranka malo manj kmetica kot nekoč, življenje zanjo ni lahko, saj je veliko istrskih žena brezposelnih in če hočejo preživeti sebe in svojo družino, so prisiljene hoditi kot nekoč na delo v Trst.

Naj na zaključku tega svojega komentarja povem, da zreducirati neko stvaritev zgolj na pomensko, bi bilo absurdno, kot jo zreducirati zgolj na čutno. Ta skulptura vabi in se ob njej radostiš, odpočiješ in razmišljaš. Nasmehne se ti. Tako kot je morje okno v svet, je Istranka okno v dušo istrske ženske. Je sinteza zemlje in človeka. Je izlito vlitje umetnikove duše v bron, ki očara in radosti. Preprosto povedano: »Istranka je kip radosti!«

Vabljeni na Obalo, dotaknite se Istranke s pogledom radovednih oči in nenadoma jo boste začutili v srcu. Nobena lepotica, ki jo bodo izbirali za Miss lepote v poletni sezoni je ne more premagati.

Prijazen pozdrav
Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]