Na meandru Belvederja v Kopru
prisluhnem glasbi Rondo Veneziano
in platane poplesujejo
v ritmu povzdignjene čudežnosti,
kot so nekoč poplesavale kmetice
s košarami na glavi, v katerih so prinašale
v mesto svoje pridelke: olivno olje, češnje,
fige, grozdje, jajca in mleko
ali so prihajale z vozovi, z vpreženimi osliči.
Iz korenin platane vznikne pred mano
darujoče in prekipevajoče ženski kip radosti.
»O Altamira!« vzkliknem presenečena.
Sonce je kapljalo jantar, ko sem ostrmela.
Duša moja, pomiri se in uživaj popolnost,
ki pripada radosti navdiha poésie pure
v rokah ustvarjalca miline estetske misli,
da ustvari Istranko s svitkom na glavi.
Breztežen je navdih. Kot zefir maestrala
se igra s snovmi, ko se kipar
z božanskimi prsti dotika dišečega jasmina
in ustvari popolno Istranko z ožiljem
iz svoje krvi: mistično mater, kraljico luči.
Nosilko življenja iz Šavrinskih gričev.
Intuitivno lepo na meji čutnosti,
rojeno iz ideje, ki se sveti kakor sonce.
O cvetoča luč, z dojkami magnolije!
Hrepenenje po ljubezni ji meri čas.
Z duhovnimi očmi je razprla morje,
ko se je prebudila skoraj gola, ovita s tančico
jutranje zarje na pragu razsvetljenih vrat
koprskega zaliva, potopljena v čas,
ko je studenec ulitega brona
začutil v žilah kri in ljubezen,
z vidnim poljem nikoli videnega, budnost
ki odpira oči angelom tihega poljubljanja,
z ekstazo bivanja v utripu zamaknjenosti.
O Istra, mati lepote Šavrinske duše!
Moje uho se uleže na skalo. Galeb vzleti.
Oko ponikne in sledi val, ki je zibal rojevanje
duše njenega notranjega telesa in višjo obliko
bivanja z navdihnjeno lepoto izrekanja rok,
obdarjenih z lastno močjo, da duh postane telo,
obredje alkimije, utelešenje iz notranjega spomina.
Zvečer je kip skrivnostnejši, ko se prižgejo luči
in ko ga noč intimno skrije pod krono draguljev.
Zjutraj prihajam sama z ludistično dušo na obalo.
Zmorem globoko dihati, ko prihajam v območje
senzibilnega tkanja misli in občutkov.
Ogrnem ji milino telesa s plaščem mehkega tila
in zajadram v večno navzoč trenutek 'zdaj'.
Z obrazom morja na baročnem portretu
in s kožo pozlačeno od sonca, rešena samote,
z boki podpira štiri strani neba.
Istrska žena potopljena globoko v modrino,
me čarno navdaja s prostornino in zbuja
moje čute s prisluhi nepomirljivega valovanja
in utripanja življenja v kolesju časa,
ki ga gledamo ravnodušno z obrabljenimi očmi.
Tiho morje, očiščeno strasti, se je danes zjutraj
zleknilo ob njenih nogah in jo vabilo
v dostojanstvenem oblačilu hrepenenja
v nedrje vala, apolinično vzhičeno,
brez simetrije in omejitev, ko me je pobožala
s svojimi toplimi, žuljavimi rokami v slovo,
s samozavestjo boginje in dosegla sem
ples misli z oživitvijo ideje, da se je zemlja
odpočila in poplemenitila Šavrinsko deželo.
Noben tuj moški nima moči, da bi se jo dotaknil.
Eros z duhovnim telesom pije čisto roso spomina
in jo nagovarja v imenu hrepenenja po ljubezni.
Pazljivo pojdiva na vožnjo in ko jo obkroživa
na stičišču Pristaniške ulice,
Severne obveznice in Belvederja
jo vsakič ljubeznivo poglejva
in se ji nasmehniva.
Vprašaš jo lahko kako ji je ime.
Ne bo ti odgovorila, kajti popolnost
nima imena in je nesmrtna.
Istranka je kip radosti!
Na meandru Belvederja v Kopru
Zvečer je kip skrivnostnejši, ko se prižgejo luči
