Darovi so slovenski ti sadovi,
Gledamo jih v lepih dneh,
Ko prebujajo se v nas plodovi,
Ki se vidijo nam v očeh.

Kar premore mati Gea,
Svet, v katerem vsi živimo,
V verze spravi naša Lea,
Da vsi lažje potrpimo.
Tukaj vedno je za nas,
Ni ji težko roko dati,
Da nas vodi skozi vas,
Katere nočemo poznati.
Srce ima na mestu pravem,
Skupaj z nami ga deli,
Nam pomaga v dobrem, slabem,
Sonce daje v oblačne dni.

A na poti ni kar sama,
Tukaj ena fina dama
Rada nam kdaj ponagaja,
Naša dobra ta Danaja.
Paša je za naš pogled,
Umetnost slike da vpogled,
Med vrstice verzov zvije
Slikovite umetnije
In na koncu reče zvito:
»To sploh težko ni«, prikrito.

Kar ni konec tega spola,
Kar ne zmanjka ga, pomola.
In pod njim je rečna struga,
Tam vijuga naša Ljuba.
Modrost ljubezni v njej prebiva,
Ko se z verzi nam razkriva,
V srcu ogenj ima prižgan,
Da jo vodi v prav pristan.
Polno glavo misli modrih,
Skriva v možganskih kodrih.

Tukaj še pogled pijan,
Ki preteklost ga opija.
Naš zgubljeni je Žafran,
Sinjeoka trebuh zvija.
Kar začuti, hitro spiše,
V temačnem svetu sivo riše
In sprašuje se, če kdaj
Mu v objem pride nazaj.
A odkrit, spoznal je bistvo,
Da resnično je bolj čisto,
Zdaj celoten je skesan,
Išče pot v njen pristan.

Družba res še ni celotna,
Manjka učiteljica potna,
Ki nas iz dneva v dan uči,
Iz verzov umakniti čeri.
V srcu nežna in vesela,
Nikdar hudo ni želela
Nikomur izmed vseh,
Ki piše jim po vseh močeh.
Žlahtna je kot stara brajda,
Nihče drug, kot naša Ajda.

Zdaj zaplujemo v vode,
Vidimo nežne labode,
Ki mogočno se vrstijo,
Pravi vtis nam naredijo.
Tam med njimi je le en,
Ki da pesmi pravi zven,
Da po zraku valovijo
In v oblakih se iskrijo.
Kot nadangel, bela krila,
Podoba našega je Gabriela.

In na koncu jaz, ponižen,
Sem svetloba vaših prizem.
Grem skoz vas in se razlomim,
Da vam pesem to poklonim
In posvetim še ostalim
S tem, kar o vas v srcu hranim.

Z vdanim, trdnim spoštovanjem,
Le vaš Weirdness, globoko ganjen.