Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20070227160404250
No trackback comments for this entry.
Je strah, kar se za Temo skriva | 10 komentarjev. | Nov uporabnik
Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.
Je strah, kar se za Temo skriva
Prispeval/a: Lea7 dne
sreda, 28. februar 2007 @ 09:52 CET
Draga Danaja!
Sočustvujem z ženami, ki to morajo dati skozi. Njihova bolečina zareže srce in občutiš strah, da se to ne bo še hitro končalo. Hkrati pa si hvaležen in se počutiš blagoslovljeno, da se tebi ne dogajajo te strahote. Z vsem srcem želiš, da nihče ne bi trpel. Upam, da bo kdaj prišel ta čas.
Prispeval/a: Weirdness dne
sreda, 28. februar 2007 @ 12:59 CET
Danaja
Morda kroži po tvojih žilah kanček indijanske krvi? Doma se počutiš sredi sipin in puščavskega vetra... Plešeš ob zvokih piščali in bobnov, ki jih čutiš v drobovju... Manjka ti le še ogenj...
Ali plešeš skupaj z Manitujem? Da lahko čutiš utrip zemlje okoli sebe, se z njo povežeš?
Potem pa pridejo belci... Na konjih... Z rutami... Kot v kakšnem westernu... Vidiš kako pobijajo indijance okoli tebe in sqwaw, ki so tvoje prijateljice... in tema se zvrne nate...
In indijanska rasa je takorekoč izkoreninjena... Oj ta kruti svet... Le živeli so, prijazni, dobri, pravični... Pojedla jih je bela rasa... G E N O C I D...
Zdaj vidiš indijo, kruto v svojih običajih, ko obrezujejo deklice... Slepo zaverovani v svojo vero, z zarjavelim rezilom opravijo krvavo delo... Potem pa prepustijo bogu, da jo ozdravi smrtne infekcije... Preživele zaznamovane s ponižnostjo in ničvrednostjo do konca življenja...sužnje m o š k e m u, ki nekaj je...
Strah jih je pred spremembami, bojijo se boga, za katerega delajo takšne krutosti, še vedno... Ker ne vidijo mavrice tvoje... moje... naše...
A vrneš se v svet bobnov, vetra... Poskusiš v tem uživati... A spomini na vse krutosti tega sveta se prikradejo nazaj... Zaveš se da se to dogaja v svetu, v katerem ti živiš... in te je strah narediti nekaj... spremembo... te je strah te iste mavrice, ki vodi v harmonijo...
Danaja... čudovit izliv utrinkov tvoje domišljije... Prekinjen tok misli, ki me je zaposlil za cel dan... Prebral sem to pesem najmanj desetkrat, se pustil, da mi vodi domišljijo in ugotovil, da je moja interpretacije te pesmi takšna, kot sem ti jo podal.
____ Ta črta močno deluje na moj optični živec. Ponazori krut rez v intimnost deklice, ki nikoli ne bo več ista...
Še ena mojstrovina Danaja, čeprav moja hvala tebi vseeno ne bo spremenila resničnosti dogajanja...
Si pa poudarila tisti rek: "One man can make a difference!"
V tvojem primeru "One woman", ampak pomen ostaja.
Optimistični pozdrav, Weirdness
---
You don't know me, you don't know me at all...
Prispeval/a: Weirdness dne
četrtek, 29. marec 2007 @ 20:07 CEST
Danaja
Mislim, da je čas, ko bi bilo prijetno podebatirati malo o tej pesmi. Da mi poveš kje sem zgrešil, ko sem pisal interpretacijo.
Že kar nekaj časa se sprašujem: "Le kaj je hotela povedati? Zakaj ne uvidim odgovora?"
Saj veš, ljudje smo firbčni...
Brez heca, res si zame napisala mojstrovino, le da je preveč zavita v domišljijo tvojega sveta. Rad bi ta svet bolj razumel... In hkrati razumel tudi celotno pesem...
Pa ne reci naj še malo razmišljam, saj mi bo odpadla glava :)
Govoril sem Weirdness, Howgh!
---
You don't know me, you don't know me at all...
Prispeval/a: danaja... dne
petek, 30. marec 2007 @ 01:26 CEST
Oh, Weirdness, Weirdness, kako me ti mučiš! Pa menda zdaj ja ne bova v Temo drezala!
No, se hecam!
Ampak sem res mislila, da jo bom lahko kar tako po francosko popihala…
Veš, saj sploh ni nič takšnega, le zame osebno…
Torej, s svojim komentarjem si me šokiral – ker:
1. Kar nekako sem mislila, da pesem ženske lahko razume in razloži le ženska.
2. Edino, kar je mene motilo pri pesmi, so bili konjeniki in rute.
Namreč rada poslušam arabsko glasbo in ta piščal (mizmar)... prekrasen zvok, kot da bi jokala… in bobni (tabla baladi)… uf … nikoli se ne najem teh ritmov… in če plešem sama zase z zaprtimi očmi, prav začutim puščavo, veter, pesek med prsti… in včasih vidim slike. Mislila oziroma »doživljala« sem en tak prizor, ko sem pisala pesem - a so bili na kamelah…
Ampak bil je le razum, ki je ugotovil pri pesmi nelogičnost, in v takih primerih ga ne poslušam, zato nisem popravljala tistih rut.
No, ti pa si prizor prav zaradi konjenikov in rut umestil na zahodno celino!
To me je presenetilo, saj sama zahoda nisem videla. Je pa v resnici to svet, ki ga v sebi čutim kot dom. In ko sem bila tam (v resnici, ne med plesom) sem začutila, kot da so se vsi moji delci sestavili, kot da se je povezala preteklost s sedanjostjo in prihodnostjo.
3. Tam sem spoznala Indijanko, ki mi je zdaj sestra… in ob srečanju mi je dejala:
"One man can make a difference!"
In ta stavek sem prebrala v tvojem komentarju. Si moreš misliti, kako me je zadelo? - Kot bi mi prinesel njen pozdrav!
Razumeš zdaj moj molk?
Bom drugič še ostalo razložila.
Zdaj hitim, da vsaj malo nočke ulovim!
Prispeval/a: Weirdness dne
petek, 30. marec 2007 @ 19:19 CEST
Danaja
Zanimivo kako je ves svet miselno povezan med seboj...
Nekaj mi je reklo:"Daj, vprašaj Danajo, kaj je s tem mislila!"
Ne vem kaj točno je to bilo, ampak nekaj v notranjosti, ki mi ni dalo miru. Zakaj ravno včeraj? Pojma nimam. Ampak že večkrat sem razmišljal kakšne razsežnosti ima človeški um, kolikokrat "intuicija" zadane bistvo v sredo tarče. In te intuicije ne znamo razložiti.
Če pa se dovolj skoncentriraš na določeno stvar ali osebo, potem tista oseba nekaj začuti. To sem že večkrat doživel. Sem mislil na nekoga, ki ga že dolgo nisem videl in ta oseba me potem kliče. Pa čeprav se nisva slišala že kakšno leto, mi reče:"Sem te moral poklicat, da vidim, kako si"
Če so takšne stvari le naključje, potem je naključij v življenju preveč.
In tako sem počasi začel verjeti, da nekakšna oblika telekineze obstaja v našem svetu, v naših življenjih, le usmeriti je ne znamo...še...
Torej...Kar hočem reči je to, da je ona najbrž poslala kakšno misel, prestregel pa sem jo jaz in jo intuitivno posredoval tebi, ne da bi se tega zavedal... Lahko je naključje, le da jaz v njih ne verjamem... Everything happens for a reason...
Verjamem pa v energije. Ne le tiste, ki se jih učimo pri fiziki, ampak življenjske energije, ki se prav tako ne morejo izničiti. Lahko le prevzamejo drugo obliko. In misli so le določena oblika energije in kot energija lahko potujejo po prostoru z večjo hitrostjo kot svetloba. Se takorekoč teleportirajo... Nekaj takega je povedal že Einstein v svoji teoriji relativnosti... Naprej pa to obravnava bolj podrobno kvantna mehanika.
Kakorkoli že, da ne bom razvijal teorij... Verjamem, da te kliče, in to celo preko mene, saj tudi jaz poznam energijo Indije. Sem bil na Šri Lanki... Torej sem kompatibilen z njeno energijo in lahko komunicira preko mene...
Lahko se sliši še ne vem kako smešno, ampak je celo dokazljivo...v kvantni mehaniki. Obstajajo ljudje, ki imajo podobne energije. In vsaka energija ima frekvenco, vibrira, kakor vibrira zvok. Če imata dva podobne energije, njuni frekvenci padeta v resonanco. In ko sta resonančni, se razumeta, lahko komunicirata.
Si doživela kdaj nekaj, kar si nisi znala pojasniti. Osebo, s katero si se lahko sporazumela brez besed, vedela kaj misli, kaj čuti že samo s pogledom. Tista oseba je bila v energijski resonanci s teboj. Lahko bi rekel, da sta bila na isti frekvenci... No pa sva že nekam prišla, kaj? Če še nisi spoznala takšne osebe, imam drug primer na dlani. Vinetou in Old Shatterhand sta bila na isti frekvenci. Eden je zmeraj vedel za drugega, kaj misli... Se spomniš?
Lahko ti kdaj bolj podrobno razložim...
Do takrat pa:"Nekaj velikega se dogaja v našem svetu. Odpri oči in poglej..."
Pa lep pozdrav, Danajči
Weirdness
---
You don't know me, you don't know me at all...
Prispeval/a: Najdihojca dne
sobota, 31. marec 2007 @ 09:25 CEST
Jutro vidva :)
Danaja, Weirdness... uf, sta me pritegnila :) Danaja, tisti skriti košček zapisanega, ki sem ga začutila je tako skrivnosten, oddaljen, lep... Zdaj, ko sem v komentarjih zaslutila še kaj drugega, razumem tvoje pesmi še malo drugače. In še lepše se mi zdijo...
Prispeval/a: danaja... dne
ponedeljek, 2. april 2007 @ 16:15 CEST
Suada, hvala za radovedne pozdravčke! Je kar dolgo trajalo, da jih najdem, kaj? Saj veš… dogaja… dogaja…!
Tudi jaz rada berem pesmi, vedno raje, saj terjajo več sodelovanja, več lastne kreativnosti kot drugačni teksti. In je treba kar nekako možgančke izključiti, ko jih bereš in dovoliti, da se besede ujamejo s frekvenco tvojega srca. Če se… ali se pa ne – ljudje smo pač različni…
In zame ni slabih pesmi. Le nekatere so napisane tako, da lažje najdejo pot…
Morda sva se v enem kratkem trenutku srečali… morda v moji pesmi… vem - da sva se v tvoji - pa če se boš tako odločila, morda še kdaj…
Prispeval/a: danaja... dne
ponedeljek, 2. april 2007 @ 16:29 CEST
Ja, Weirdness, tako čudovito smo povezani;
še vemo ne, kdaj naša kretnja postavi nekomu košček sestavljenke na pravo mesto! Zato je prav vsak posameznik drugemu v dar. Ker smo del iste Celote.
Dobro si napisal, dobro razložil… mi je všeč način tvojega razmišljanja.
Si zaključil: Odpri oči in poglej…
Bi dodala: Odpri srce in začuti…
Res tako prejmeš več bolečine, a tudi več sreče. Lažje zaupaš in se prepustiš intuiciji, ki te vodi iz »naključja« v »naključje«. Saj naključij ni. V vsem je smiselna povezava, le možgani ne zmorejo vsega razložiti. Pač, nismo le razumna bitja!
Sem te malo zavedla, kaj, ko sem besedo indijanka zapisala z veliko začetnico in ti si jo spremenil v Indijko. To sem storila zato, ker nisem in nisem mogla zapisati njenega imena, niti imena njenega ljudstva. Kot da bi s tem zbanalizirala in oskrunila lepoto najine povezave.
Pa sem jo želela imenovati in sem napisala pesem (Njej, ki ji v imenu sije sonce).
Ja, imava močno povezavo in po tvojem sporočilu je bilo kar hudo – dokler nisem ozavestila. Potem je steklo.
(Weirdness, asociacija: K. Bistrica – torej tja; dež – torej koča; »slučajno« zazvoni telefon in ko ga jemljem iz žepa, pade list s pesmijo »Njej…«, malo smeha, zanimanje in - nov kontakt, pomemben za pot naprej…) Tako naprimer je tokrat ona meni pomagala odpreti nova vrata. (S tvojo pomočjo.)
Napisal si: Nekaj velikega se dogaja v našem svetu.
Ja, res je! In zato tako hvalim in častim Življenje.
In tudi poezija je način komunikacije Univerzuma z nami. In nas z Vsem.
Prav lepo te pozdravljam!
Danaja
P.S.:
Nekaj še dolgujem, vem. Čez en teden se vrnem in se takrat oglasim.
Pa tudi Leino čutenje pesmi se me je dotaknilo in me ne pusti pri miru. Pozdrav, Lea!
Prispeval/a: danaja... dne
sreda, 18. april 2007 @ 15:24 CEST
Draga Lea,
Hvala za komentar, kjer si se tankočutno dotaknila najbolj bolečega dela te pesmi. Sem ti želela odgovoriti, pa sem odlašala… mi je, kot da vsak teden znova pišem to pesem.
Imam redne opravke v avstrijskem mestu, v ustanovi, ki je očitno blizu naselja črnopoltih prebivalcev, saj se na ulici srečujem v glavnem z njimi. In ob tem me prežemajo grenki občutki. Veselja, sproščenosti ne zaznam v njih očeh, le hitijo. Ja, seveda: vsakdanje skrbi, boj za preživetje … Saj poznamo to. - Pa vendar, morda je zadaj še kaj več, nekaj, s čimer se mi sploh ne ukvarjamo, nekaj, česar sploh ne poznamo?
Morda ima ta mož ženo, ki jo ljubi in želi, da bi bila srečna, pa ona ne zmore doživljati lepote v intimnih ljubezenskih srečanjih, ker so jo – pohabili. In je bolečina vedno z njo, v telesu in v srcu. Morda je ta mož oče, ki ima rad svojo malo hčerkico in je v dilemi … mu srce ne da … pa vendar, kaj naj naredi - vsa širša družina pritiska nanj: to je vendar tradicija, brez tega da ne bo dobila moža, saj le taka je spoštovanja vredna, le za tako je gotovo, da bo možu zvesta…
In žena, ki jo srečujem, dela, se oblači in se trudi živeti kot zahodnjakinje, pa mogoče v duši in na telesu nosi strašno brazgotino … In morda je mati deklici …
Ta del pesmi je moj čustveni odziv na problem, ki je podan v knjigi W.Dirie in C.Milburn: Puščavski otroci
(žepna knjiga, ki jo v marketih lahko kupiš skupaj s špecarijo).
OBREZOVANJE deklic.
Raziskovalke ugotavljajo, da se to dogaja tudi v Evropi, v družinah priseljencev iz nekaterih afriških držav.
To doživljajo deklice, ki so se tu rodile, deklice, ki skupaj z belimi vrstniki obiskujejo vrtce, šole… Posege opravljajo v zasebnih klinikah, a največkrat jih pošljejo kar »na počitnice« v domači kraj, ali pa pridejo ženske iz njihovih vasi in opravijo to v bednih hotelskih sobah … (jasno, brez narkoze)
In te deklice gredo spet normalno v vrtec, šolo … s skrivnostjo in neizbrisno bolečino ter brazgotino na telesu in duši.
V knjigi je navedena ocena, da v Evropi živi kar 500.000 (!) obrezanih žensk.
(In imajo hčere … )
Problem je zelo kompleksen. Naša prva reakcija je zgroženost, vendar napačno bi bilo obsojanje, saj je naše gledišče preozko. Znašli so se v zahodnem svetu ter se tu ne počutijo sprejete, in zaradi omajane identitete se zdaj oklepajo tradicije, ki nima več smisla (kot vidimo mi). Želijo vsaj tako ohraniti pripadnost ljudstvu, iz katerega izhajajo. Čeprav na način, ki je krut in - nedopusten.
Sem se pogovarjala s temnopoltimi ženami, pa o obrezovanju nisem ničesar izvedela. Seveda, še med seboj ne govorijo o tem, kaj šele z belimi! To je resnično TABU tema!
In korak k spreminjanju je razkrivanje, razbijanje tabuja.
Prosim, preberite si knjigo:
Waris Dirie in Corinna Milborn: Puščavski otroci
NE ZAMUDITE
………………
Je strah, kar se za Temo skriva
Prispeval/a: Lea7 dne sreda, 28. februar 2007 @ 09:52 CET
Sočustvujem z ženami, ki to morajo dati skozi. Njihova bolečina zareže srce in občutiš strah, da se to ne bo še hitro končalo. Hkrati pa si hvaležen in se počutiš blagoslovljeno, da se tebi ne dogajajo te strahote. Z vsem srcem želiš, da nihče ne bi trpel. Upam, da bo kdaj prišel ta čas.
Lep pozdrav!
Je strah, kar se za Temo skriva
Prispeval/a: Weirdness dne sreda, 28. februar 2007 @ 12:59 CET
Morda kroži po tvojih žilah kanček indijanske krvi? Doma se počutiš sredi sipin in puščavskega vetra... Plešeš ob zvokih piščali in bobnov, ki jih čutiš v drobovju... Manjka ti le še ogenj...
Ali plešeš skupaj z Manitujem? Da lahko čutiš utrip zemlje okoli sebe, se z njo povežeš?
Potem pa pridejo belci... Na konjih... Z rutami... Kot v kakšnem westernu... Vidiš kako pobijajo indijance okoli tebe in sqwaw, ki so tvoje prijateljice... in tema se zvrne nate...
In indijanska rasa je takorekoč izkoreninjena... Oj ta kruti svet... Le živeli so, prijazni, dobri, pravični... Pojedla jih je bela rasa... G E N O C I D...
...........................................................................................................................................................................
Zdaj vidiš indijo, kruto v svojih običajih, ko obrezujejo deklice... Slepo zaverovani v svojo vero, z zarjavelim rezilom opravijo krvavo delo... Potem pa prepustijo bogu, da jo ozdravi smrtne infekcije... Preživele zaznamovane s ponižnostjo in ničvrednostjo do konca življenja...sužnje m o š k e m u, ki nekaj je...
Strah jih je pred spremembami, bojijo se boga, za katerega delajo takšne krutosti, še vedno... Ker ne vidijo mavrice tvoje... moje... naše...
A vrneš se v svet bobnov, vetra... Poskusiš v tem uživati... A spomini na vse krutosti tega sveta se prikradejo nazaj... Zaveš se da se to dogaja v svetu, v katerem ti živiš... in te je strah narediti nekaj... spremembo... te je strah te iste mavrice, ki vodi v harmonijo...
Danaja... čudovit izliv utrinkov tvoje domišljije... Prekinjen tok misli, ki me je zaposlil za cel dan... Prebral sem to pesem najmanj desetkrat, se pustil, da mi vodi domišljijo in ugotovil, da je moja interpretacije te pesmi takšna, kot sem ti jo podal.
____ Ta črta močno deluje na moj optični živec. Ponazori krut rez v intimnost deklice, ki nikoli ne bo več ista...
Še ena mojstrovina Danaja, čeprav moja hvala tebi vseeno ne bo spremenila resničnosti dogajanja...
Si pa poudarila tisti rek: "One man can make a difference!"
V tvojem primeru "One woman", ampak pomen ostaja.
Optimistični pozdrav, Weirdness
---
You don't know me, you don't know me at all...
Je strah, kar se za Temo skriva
Prispeval/a: Weirdness dne četrtek, 29. marec 2007 @ 20:07 CEST
Mislim, da je čas, ko bi bilo prijetno podebatirati malo o tej pesmi. Da mi poveš kje sem zgrešil, ko sem pisal interpretacijo.
Že kar nekaj časa se sprašujem: "Le kaj je hotela povedati? Zakaj ne uvidim odgovora?"
Saj veš, ljudje smo firbčni...
Brez heca, res si zame napisala mojstrovino, le da je preveč zavita v domišljijo tvojega sveta. Rad bi ta svet bolj razumel... In hkrati razumel tudi celotno pesem...
Pa ne reci naj še malo razmišljam, saj mi bo odpadla glava :)
Govoril sem Weirdness, Howgh!
---
You don't know me, you don't know me at all...
Je strah, kar se za Temo skriva
Prispeval/a: danaja... dne petek, 30. marec 2007 @ 01:26 CEST
No, se hecam!
Ampak sem res mislila, da jo bom lahko kar tako po francosko popihala…
Veš, saj sploh ni nič takšnega, le zame osebno…
Torej, s svojim komentarjem si me šokiral – ker:
1. Kar nekako sem mislila, da pesem ženske lahko razume in razloži le ženska.
2. Edino, kar je mene motilo pri pesmi, so bili konjeniki in rute.
Namreč rada poslušam arabsko glasbo in ta piščal (mizmar)... prekrasen zvok, kot da bi jokala… in bobni (tabla baladi)… uf … nikoli se ne najem teh ritmov… in če plešem sama zase z zaprtimi očmi, prav začutim puščavo, veter, pesek med prsti… in včasih vidim slike. Mislila oziroma »doživljala« sem en tak prizor, ko sem pisala pesem - a so bili na kamelah…
Ampak bil je le razum, ki je ugotovil pri pesmi nelogičnost, in v takih primerih ga ne poslušam, zato nisem popravljala tistih rut.
No, ti pa si prizor prav zaradi konjenikov in rut umestil na zahodno celino!
To me je presenetilo, saj sama zahoda nisem videla. Je pa v resnici to svet, ki ga v sebi čutim kot dom. In ko sem bila tam (v resnici, ne med plesom) sem začutila, kot da so se vsi moji delci sestavili, kot da se je povezala preteklost s sedanjostjo in prihodnostjo.
3. Tam sem spoznala Indijanko, ki mi je zdaj sestra… in ob srečanju mi je dejala:
"One man can make a difference!"
In ta stavek sem prebrala v tvojem komentarju. Si moreš misliti, kako me je zadelo? - Kot bi mi prinesel njen pozdrav!
Razumeš zdaj moj molk?
Bom drugič še ostalo razložila.
Zdaj hitim, da vsaj malo nočke ulovim!
Pozdravček.
Danaja
Je strah, kar se za Temo skriva
Prispeval/a: danaja... dne petek, 30. marec 2007 @ 12:34 CEST
Me kliče! Ona me kliče!
Takrat sem obljubila, da se vrnem…
(Vedno znova se čudim Življenju: kakšne »finte« uporablja…)
Hvala, Weirdness! Hvala.
Pozdrav. Danaja
Je strah, kar se za Temo skriva
Prispeval/a: Weirdness dne petek, 30. marec 2007 @ 19:19 CEST
Zanimivo kako je ves svet miselno povezan med seboj...
Nekaj mi je reklo:"Daj, vprašaj Danajo, kaj je s tem mislila!"
Ne vem kaj točno je to bilo, ampak nekaj v notranjosti, ki mi ni dalo miru. Zakaj ravno včeraj? Pojma nimam. Ampak že večkrat sem razmišljal kakšne razsežnosti ima človeški um, kolikokrat "intuicija" zadane bistvo v sredo tarče. In te intuicije ne znamo razložiti.
Če pa se dovolj skoncentriraš na določeno stvar ali osebo, potem tista oseba nekaj začuti. To sem že večkrat doživel. Sem mislil na nekoga, ki ga že dolgo nisem videl in ta oseba me potem kliče. Pa čeprav se nisva slišala že kakšno leto, mi reče:"Sem te moral poklicat, da vidim, kako si"
Če so takšne stvari le naključje, potem je naključij v življenju preveč.
In tako sem počasi začel verjeti, da nekakšna oblika telekineze obstaja v našem svetu, v naših življenjih, le usmeriti je ne znamo...še...
Torej...Kar hočem reči je to, da je ona najbrž poslala kakšno misel, prestregel pa sem jo jaz in jo intuitivno posredoval tebi, ne da bi se tega zavedal... Lahko je naključje, le da jaz v njih ne verjamem... Everything happens for a reason...
Verjamem pa v energije. Ne le tiste, ki se jih učimo pri fiziki, ampak življenjske energije, ki se prav tako ne morejo izničiti. Lahko le prevzamejo drugo obliko. In misli so le določena oblika energije in kot energija lahko potujejo po prostoru z večjo hitrostjo kot svetloba. Se takorekoč teleportirajo... Nekaj takega je povedal že Einstein v svoji teoriji relativnosti... Naprej pa to obravnava bolj podrobno kvantna mehanika.
Kakorkoli že, da ne bom razvijal teorij... Verjamem, da te kliče, in to celo preko mene, saj tudi jaz poznam energijo Indije. Sem bil na Šri Lanki... Torej sem kompatibilen z njeno energijo in lahko komunicira preko mene...
Lahko se sliši še ne vem kako smešno, ampak je celo dokazljivo...v kvantni mehaniki. Obstajajo ljudje, ki imajo podobne energije. In vsaka energija ima frekvenco, vibrira, kakor vibrira zvok. Če imata dva podobne energije, njuni frekvenci padeta v resonanco. In ko sta resonančni, se razumeta, lahko komunicirata.
Si doživela kdaj nekaj, kar si nisi znala pojasniti. Osebo, s katero si se lahko sporazumela brez besed, vedela kaj misli, kaj čuti že samo s pogledom. Tista oseba je bila v energijski resonanci s teboj. Lahko bi rekel, da sta bila na isti frekvenci... No pa sva že nekam prišla, kaj? Če še nisi spoznala takšne osebe, imam drug primer na dlani. Vinetou in Old Shatterhand sta bila na isti frekvenci. Eden je zmeraj vedel za drugega, kaj misli... Se spomniš?
Lahko ti kdaj bolj podrobno razložim...
Do takrat pa:"Nekaj velikega se dogaja v našem svetu. Odpri oči in poglej..."
Pa lep pozdrav, Danajči
Weirdness
---
You don't know me, you don't know me at all...
Je strah, kar se za Temo skriva
Prispeval/a: Najdihojca dne sobota, 31. marec 2007 @ 09:25 CEST
Danaja, Weirdness... uf, sta me pritegnila :) Danaja, tisti skriti košček zapisanega, ki sem ga začutila je tako skrivnosten, oddaljen, lep... Zdaj, ko sem v komentarjih zaslutila še kaj drugega, razumem tvoje pesmi še malo drugače. In še lepše se mi zdijo...
Evo, radovednica že beži :))
Pozdravček za vaju.
Suada
Je strah, kar se za Temo skriva
Prispeval/a: danaja... dne ponedeljek, 2. april 2007 @ 16:15 CEST
Tudi jaz rada berem pesmi, vedno raje, saj terjajo več sodelovanja, več lastne kreativnosti kot drugačni teksti. In je treba kar nekako možgančke izključiti, ko jih bereš in dovoliti, da se besede ujamejo s frekvenco tvojega srca. Če se… ali se pa ne – ljudje smo pač različni…
In zame ni slabih pesmi. Le nekatere so napisane tako, da lažje najdejo pot…
Morda sva se v enem kratkem trenutku srečali… morda v moji pesmi… vem - da sva se v tvoji - pa če se boš tako odločila, morda še kdaj…
Pa lep pozdrav!
Danaja
Je strah, kar se za Temo skriva
Prispeval/a: danaja... dne ponedeljek, 2. april 2007 @ 16:29 CEST
še vemo ne, kdaj naša kretnja postavi nekomu košček sestavljenke na pravo mesto! Zato je prav vsak posameznik drugemu v dar. Ker smo del iste Celote.
Dobro si napisal, dobro razložil… mi je všeč način tvojega razmišljanja.
Si zaključil: Odpri oči in poglej…
Bi dodala: Odpri srce in začuti…
Res tako prejmeš več bolečine, a tudi več sreče. Lažje zaupaš in se prepustiš intuiciji, ki te vodi iz »naključja« v »naključje«. Saj naključij ni. V vsem je smiselna povezava, le možgani ne zmorejo vsega razložiti. Pač, nismo le razumna bitja!
Sem te malo zavedla, kaj, ko sem besedo indijanka zapisala z veliko začetnico in ti si jo spremenil v Indijko. To sem storila zato, ker nisem in nisem mogla zapisati njenega imena, niti imena njenega ljudstva. Kot da bi s tem zbanalizirala in oskrunila lepoto najine povezave.
Pa sem jo želela imenovati in sem napisala pesem (Njej, ki ji v imenu sije sonce).
Ja, imava močno povezavo in po tvojem sporočilu je bilo kar hudo – dokler nisem ozavestila. Potem je steklo.
(Weirdness, asociacija: K. Bistrica – torej tja; dež – torej koča; »slučajno« zazvoni telefon in ko ga jemljem iz žepa, pade list s pesmijo »Njej…«, malo smeha, zanimanje in - nov kontakt, pomemben za pot naprej…) Tako naprimer je tokrat ona meni pomagala odpreti nova vrata. (S tvojo pomočjo.)
Napisal si: Nekaj velikega se dogaja v našem svetu.
Ja, res je! In zato tako hvalim in častim Življenje.
In tudi poezija je način komunikacije Univerzuma z nami. In nas z Vsem.
Prav lepo te pozdravljam!
Danaja
P.S.:
Nekaj še dolgujem, vem. Čez en teden se vrnem in se takrat oglasim.
Pa tudi Leino čutenje pesmi se me je dotaknilo in me ne pusti pri miru. Pozdrav, Lea!
In pozdrav vsem! Srečno!
Je strah, kar se za Temo skriva
Prispeval/a: danaja... dne sreda, 18. april 2007 @ 15:24 CEST
Hvala za komentar, kjer si se tankočutno dotaknila najbolj bolečega dela te pesmi. Sem ti želela odgovoriti, pa sem odlašala… mi je, kot da vsak teden znova pišem to pesem.
Imam redne opravke v avstrijskem mestu, v ustanovi, ki je očitno blizu naselja črnopoltih prebivalcev, saj se na ulici srečujem v glavnem z njimi. In ob tem me prežemajo grenki občutki. Veselja, sproščenosti ne zaznam v njih očeh, le hitijo. Ja, seveda: vsakdanje skrbi, boj za preživetje … Saj poznamo to. - Pa vendar, morda je zadaj še kaj več, nekaj, s čimer se mi sploh ne ukvarjamo, nekaj, česar sploh ne poznamo?
Morda ima ta mož ženo, ki jo ljubi in želi, da bi bila srečna, pa ona ne zmore doživljati lepote v intimnih ljubezenskih srečanjih, ker so jo – pohabili. In je bolečina vedno z njo, v telesu in v srcu. Morda je ta mož oče, ki ima rad svojo malo hčerkico in je v dilemi … mu srce ne da … pa vendar, kaj naj naredi - vsa širša družina pritiska nanj: to je vendar tradicija, brez tega da ne bo dobila moža, saj le taka je spoštovanja vredna, le za tako je gotovo, da bo možu zvesta…
In žena, ki jo srečujem, dela, se oblači in se trudi živeti kot zahodnjakinje, pa mogoče v duši in na telesu nosi strašno brazgotino … In morda je mati deklici …
Ta del pesmi je moj čustveni odziv na problem, ki je podan v knjigi W.Dirie in C.Milburn: Puščavski otroci
(žepna knjiga, ki jo v marketih lahko kupiš skupaj s špecarijo).
OBREZOVANJE deklic.
Raziskovalke ugotavljajo, da se to dogaja tudi v Evropi, v družinah priseljencev iz nekaterih afriških držav.
To doživljajo deklice, ki so se tu rodile, deklice, ki skupaj z belimi vrstniki obiskujejo vrtce, šole… Posege opravljajo v zasebnih klinikah, a največkrat jih pošljejo kar »na počitnice« v domači kraj, ali pa pridejo ženske iz njihovih vasi in opravijo to v bednih hotelskih sobah … (jasno, brez narkoze)
In te deklice gredo spet normalno v vrtec, šolo … s skrivnostjo in neizbrisno bolečino ter brazgotino na telesu in duši.
V knjigi je navedena ocena, da v Evropi živi kar 500.000 (!) obrezanih žensk.
(In imajo hčere … )
Problem je zelo kompleksen. Naša prva reakcija je zgroženost, vendar napačno bi bilo obsojanje, saj je naše gledišče preozko. Znašli so se v zahodnem svetu ter se tu ne počutijo sprejete, in zaradi omajane identitete se zdaj oklepajo tradicije, ki nima več smisla (kot vidimo mi). Želijo vsaj tako ohraniti pripadnost ljudstvu, iz katerega izhajajo. Čeprav na način, ki je krut in - nedopusten.
Sem se pogovarjala s temnopoltimi ženami, pa o obrezovanju nisem ničesar izvedela. Seveda, še med seboj ne govorijo o tem, kaj šele z belimi! To je resnično TABU tema!
In korak k spreminjanju je razkrivanje, razbijanje tabuja.
Prosim, preberite si knjigo:
Waris Dirie in Corinna Milborn: Puščavski otroci
Pozdrav Lei in vsem,
Danaja