Ne joči, sinjeoka,
ker nisem vreden tvojih solza.
A vedi, tudi meni poka
srce, ki joče za teboj!
Pomlad kipi že vsepovsod,
mi greje lica žarkov soj,
a v meni hlad le biva.
Piš mrzel stiska mi srce,
vanj ocean leden se zliva.
Ni nama usojeno bilo,
a morda čez leta,
morda v nekem drugem življenju,
se v ljubezni koprnenju
spet srečava, pripeta
drug na drugega z očmi,
in nato, tesno objeta,
objema več ne popustiva,
ker bova v njem do konca dni.
Ne joči, sinjeoka,
