|  Kam gre ljubezen?
Kam odhaja, ko se srce razumu predaja?!
Kaj s seboj odnese zraven?
Kaj nam pusti?
Nič ne ostane.
Zbledijo barve, zmrzne noč.
Le duša vpije: » Na pomoč!«
Oči ugasnejo in solze poglede naše zameglijo.
Nič več ne jasno, le spomine
srce tolažijo, in rime skozi temo vodijo nas tja,
kjer sreče luč žari sredi neba.
|
NE ZAMUDITE
Kam gre ljubezen?
Prispeval/a: Estella dne četrtek, 1. marec 2007 @ 12:25 CET
*Estella*
Kam gre ljubezen?
Prispeval/a: Lea7 dne četrtek, 1. marec 2007 @ 12:59 CET
Iz te pesmi zmorem videti tvojo lepoto in nežnost. Res je bolj otožna pesem, a čudovita. Še zlasti konec. Naj se tvoj pogled zmeraj zazre v nebo, da ne pozabiš, da se luč ne more ugasniti, če ne umakneš pogleda od te svetle točke sredi neba, ki svoje ime ima - upanje. :)
Lep pozdrav!
Kam gre ljubezen?
Prispeval/a: konsuelo dne četrtek, 1. marec 2007 @ 13:05 CET
Najlepša hvala vama za vajino vzpodbudo! In tebi Lea 7 za - upanje. Res je, da upanje obstaja vedno :)
Lep dan želim vama in vsem bralcem pozitivk!
Kam gre ljubezen?
Prispeval/a: titanic dne četrtek, 1. marec 2007 @ 20:27 CET
Vsak dan smo hvaležni, se zavemo vrelca ljubezni, ki vre iz srca in sreča tistega, ki pije iz tega vrelca. Srečen je tisti, ki ljubezen lahko da, še lepše pa je, če mu je vrnjena. To je najlepše, zato je treba iz izkušnje ponosno in močno naprej v upanju na ponovno priložnost.
lp Titanic
Kam gre ljubezen?
Prispeval/a: Žafran dne četrtek, 1. marec 2007 @ 21:08 CET
(Konsuelo, sem mislil, da si moški, pa sem te v enem komentarju tako naslovil.)
Tudi jaz sem izgubil ljubezen zaradi laži. In prevar. In izmišljenih scenarijev!
Z njimi sem poteptal njeno samospoštovanje, jo ponižal, degradiral v trapo, ki vsemu nasede.
Zato me je zapustila. Ni mogla drugače.
Čeprav me še ljubi. Vem, da me.
S tem sem najbolj škodoval sebi. Tega se zavedam.
Nikoli si ne bom odpustil. A bila je dobra lekcija, ki mi bo nekoč koristila.
Zdaj me pa še preveč boli. A bo minilo. Nekoč. Morda.
Lep pozdrav Žafran
Kam gre ljubezen?
Prispeval/a: Žafran dne petek, 2. marec 2007 @ 09:32 CET
Še tako ljubeča ženska, če se količkaj spoštuje, ima tega enkrat dovolj.
In odide.
Meni pa ostaja samo praznina, ki sem si jo sam nakopal.
Ne vem, če mi bo kdaj mogla odpustiti.
Ne vem, če me bo še kdaj mogla ljubiti tako kot me je ljubila.
Sem ga pač usral na celi črti!
Zato se posipam s pepelom.
Če bi mi to vsaj kaj koristilo!
A upam, da sem (bom kdaj) zaradi tega postal boljši človek!
A prvi korak do tega je priznanje svojih grehov in napak.
In se jih nato zavedati.
In jih ne več ponavljati.
Lep pozdrav Žafran