Skozi koprenaste oblake iluzij
pričakovanj in prepričanj
kako naj bi bilo
in kako bi moralo biti
preko hrepenenj in tihega upanja v brezupu
padaš globoko, globoko do dna

Zamaje se ti svet pod nogami
in sesuješ se na kamnita tla
v vsej svoji visokosti

Nezavisna je svetloba,
mirna kakor jutranji pozdrav,
vodila me bo le do groba,
ko-bom na tem svetu ves propal.

Mi ne bo sijalo sonce staro,
ko ležal v krsti bom,
me v zemljo le bo gnalo,
ko začel se bo prelom.

Potoval bom skozi vso svetlobo,
čez vso morje in zemljo,
občutil bom sveta tegobo,
ko zapuščal bom Zemljo.

Lahko mi prideš na obisk,
tujec, ki želiš ljubezni
zapri potiho vrata za seboj
naj prepih ne moti te topline,
ki prebiva v sobanah čistega,
kar izvir je te graščine.

Le načudi se lepoti,
že od nekdaj hodi ti nasproti
a ti slep si bil in v zmoti...

Sleci ta svoj črni plašč,
ki stkan je iz laži, srce željno čustev
že od nekdaj v njem trohni.
Poteptaj v sebi neresnične bolečine
pridi mi v objem, izživi se v njem.

Jutranja slana na šipi neznane zemljevide riše,
skrivoma vzhajajoče sonce pod bodoči že dan se podpiše.
Ob dotiku žarka, ki ga poboža, naježi se mu gladka koža.
Odvijejo kot v filmu njegovi lahkotni se gibi iz sna,
ko počasi obliko, barvo, vonj in okus sveta zazna.
Kot bi zlil z jutrom se, kot bi življenju podaril dihanje.
Jesenski dež… Dež, ki izgublja v plohi besed se plehkih,
dež, ki ugasne na njegovih ustnicah mehkih.
On, trden kot zid na vrhu bolečine,
v zapletene misli kliče stare, tople spomine.
Tako vsemogočen je, da bi zmogel spremeniti vse.
Pomlad zbudi se z njim, da od bolečin ostane zgolj dim.

Ne, ne bom izpila te,
ko poniknil v mojo
vlažno boš globino -

ti dala bom --------------------- Življenje.

Ne, ne boj se me,
ko ovila s temno bom
tančice te črnino -

ti dala bom --------------------- Življenje.

Sonce sveti v okno mojega srca,
prodira z žarki skozi steklo vanj,
ga greje, barva notranjost rumeno,
a sivino, z žolčem prepojeno,
z lopatastimi žarki drza stran,
da zdaj zasijejo v njegovem rumenilu
vse celice srca, in stene,
do zdaj obarvane z grenkobo.

In tla, razpok prepolna,
ki izdolbli so potoki jih solza,
se zaleskečejo v rdečilu
komaj prebujenih žarkov žgočih,
ki vanje zarisujejo podobo
veselega obraza, lic cvetočih,
in ust, ki mehka, voljna
smehljaj vtiskujejo globoko v tla.

Plesal bi, pa nimam nog za plesanje
Prepeval bi, a z grla ne spravim pesmice
Jokal bi ,pa ni mam več solz ,suša je
Smejal bi se, le časi niso več za he,he,he

Ne maram,da mi lažejo za hrbtom obrekujejo
Da pametni so vsi ,a v resnici neumnosti klatijo
Ne maram teh lažnivih senc,ki zastrupljajo
Moje pošteno srce z grenkobo polnijo

V MITE se resnica je ovila,
modrost - v PRAVLJICE …
……………………………………………………………… ko v časih, pradavnih,
…………………………………………………………… princ jezdil je do nje;
………………………………………………………… mu le ona v srcu je bila,
……………………………………………………… zanjo reševal uganke je sveta…
…………………………………………………… zmagoval večglave zmaje,
……………………………………………………… temne sile krutega sveta -
………………………………………………………… le da princesko svojo je otel,
…………………………………………………………… za kraljico na svoj dvor jo vzel,
……………………………………………………………… kjer do konca se ljubila sta…

Pa kaj uči nas pravljica?

Lea, ti si angel ta,
ki v srce mi šepeta!
Če Bujsi več ne ljubi me,
s tem pekel zame se prične.

A hvala za prijatelje!
Na rame njihove opre
lahko tedaj se moja roka,
a lica, mokra še od joka

Včeraj me je sad trte napojil,
probleme moje v kupi je utopil,
se odprl mi je svet prostran,
počutil sem se kakor na božji dan.

Problemov rešil sem se vseh,
a kaj ko moram po starih poteh,
v krčmi so prijatelji vsi,
vsi, ki so prej z mano bili.

Zunaj je nevihta bla,
poslana od samega Boga,
dež in veter sta šumela,
blisk in grom veselo pela.

Po ozki poti fant je šel,
od same žalosti si pel,
da se utopi,
ko dekle ga zapusti.

Je to ljubezen, če mu rečem:"Rada te imam",
ob tem pa on molči, pogled obrne kam drugam?
Je to ljubezen, če ga vprašam:"Me ne ljubiš več?"
on pa mi ne odgovori, ker to mu je odveč?

Je to ljubezen, če mi reče:"K tebi pridem spet",
potem pa ni ga teden, dva, tri, štiri ali pet...?
Je to ljubezen, če zanj vitek pas si pridobim,
od njega pa le molk in ravnodušje doživim?

Dim okoli mene,
ovija se kot zanka,
človek sem,
sam postavljam si vešala.

Noga joče,
ne briga me reklama,
takšen sem,
kot me je dala mama.

Pokopal bom,
po pokopališču
preminulih sanj
in če še kaj miga,
razsekal bom,
stokrat ubil.

Zmeraj po
glavi razbija,
nekdo se smeji,
zatem mi je žal,
ne koncu,
ko je prepozno
in spet tolče,
razgraja, sprašuje
srce,
kolikokrat še?

V morju bolečine,
drobna lučka sveti,
odvisna od spomina,
se ne da ujeti.

Kresnička drobna,
reže bele črte,
v mrežo spleta,
upe strte.

..............Zastrupljeno srce bije,...................................................
..............Nemi krik v nebo vpije,..................................................
..............Išče angele da bi...........................................................
..............Povedalo besede tri.......................................................

............................Glasno zdaj srce razbija,.................................
............................Ko škrlatno kri nabija......................................
............................V žile, kjer zdaj ves pritisk..............................
............................V glavi inducira pisk........................................

Mirna noč po opustošenju viharja,
jata osvetljenih hiš in jutranja zarja,
po nevihti sonce nazaj vse obarva, tudi solzne oči,
po nevihti se svetijo, kot bi bili biseri.

Mavrične barve so si prilastile moje srce,
negativne misli več ne najdejo me,
znotraj čutim spokojen mir,
odzunaj izžarevam, tisto kar sem nekoč bil.

V strop brez sna strmim,
kjer migotajo sence,
ki plešejo s svetlobo
avtomobilskih luči.
S pogledi jim sledim,
priklenjen na podobo
njeno, ki pojavi se mi pred očmi.
Na stenah, stropu, v oknih
njen lik sprehaja se, lebdi,
lasje ji plapolajo v vetru,
obraz njen spremeni se v liso,
ki vse bolj bledi.

Na pogled tako nežna,
v gibih tako zapeljiva,
včasih prav ranljiva,
a ljubezen, ki premore,
noben moški upreti se ne more.

Starost tukaj važna ni,
saj vsakič kar blesti,
od lepote, ki jo daje,
ko moški svet zamaje.

Zakaj le tedaj, ko izgubimo
razumemo vrednost izgubljenega?!
Zakaj ne čuvamo sreče v trenutku, ko jo držimo v svojih rokah?!
Zakaj po izgubi le tarnamo in nič ne naredimo?!
Zakaj gledamo nazaj in ne naprej?!
( Ne joči no! Naredi nekaj, da popraviš položaj!
Odloči se že enkrat, da jo boš vzel
ali njej daj svobodo, da gre drugam.
Tja, kjer bo našla svoj mir in srečo.
Se sprijazni s tem, da je tvoj čas potekel.)

Kam gre ljubezen?
Kam odhaja, ko se srce razumu predaja?!
Kaj s seboj odnese zraven?
Kaj nam pusti?
Nič ne ostane.
Zbledijo barve, zmrzne noč.
Le duša vpije: » Na pomoč!«
Oči ugasnejo in solze poglede naše zameglijo.
Nič več ne jasno, le spomine
srce tolažijo, in rime skozi temo vodijo nas tja,
kjer sreče luč žari sredi neba.

Ljubi!

Obriši solze, modrooka!
Če jočeš, tudi mene boli.
Prišel bo dan za nežnosti,
dan za ljubezen in za smeh,
ko ljubljena njegova roka
poboža spet te po laseh,
prežene iz oči sivino,
prižge spet zvezdice v nočeh,
s poljubi ti srce odpre,
ljubezni strast v očeh prižge,
da zažarijo spet v modrino,
ki njemu vžgala bo srce.

Ni vrtnica, ni...
Ni nagelj, ni...
Ni lilija, ni...
Najlepša, si Ti!

Tako bleščeči lasje,
Noro modre oči,
Kot nasmeh mavrice je,
Saj veš, da to si Ti!