Sonce sveti v okno mojega srca,
prodira z žarki skozi steklo vanj,
ga greje, barva notranjost rumeno,
a sivino, z žolčem prepojeno,
z lopatastimi žarki drza stran,
da zdaj zasijejo v njegovem rumenilu
vse celice srca, in stene,
do zdaj obarvane z grenkobo.
In tla, razpok prepolna,
ki izdolbli so potoki jih solza,
se zaleskečejo v rdečilu
komaj prebujenih žarkov žgočih,
ki vanje zarisujejo podobo
veselega obraza, lic cvetočih,
in ust, ki mehka, voljna
smehljaj vtiskujejo globoko v tla.
Ti zlati žarki sonca ste vi vsi,
Tatjana, Lea, Ljuba in Aimee,
in da ne pozabim gabriela,
pa Ajde, Weirdnessa, danaje,
joj, pa da tebe ne zgrešim, Estella!
Morda pozabil kakšno sem ime?
Obljubim, da imel se zdaj bom raje,
in da v srcu boste, Pozitivkarji!
Sonce sveti v okno mojega srca,
