V strop brez sna strmim,
kjer migotajo sence,
ki plešejo s svetlobo
avtomobilskih luči.
S pogledi jim sledim,
priklenjen na podobo
njeno, ki pojavi se mi pred očmi.
Na stenah, stropu, v oknih
njen lik sprehaja se, lebdi,
lasje ji plapolajo v vetru,
obraz njen spremeni se v liso,
ki vse bolj bledi.
Slišim vzdihe svoje žene,
ki zraven mene spi,
in ne ve, da ljubim drugo,
tisto s sinjimi očmi,
ki vsako noč jo sanjam,
in ona sanja mene.
V meni poželenja ni
do žene, ni ljubezni več,
čeprav si me želi.
Ker k Sinjeoki moje
me srce le žene.
Najhujše so noči!
V strop brez sna strmim,
