|  V MITE se resnica je ovila,
modrost - v PRAVLJICE …
……………………………………………………………… ko v časih, pradavnih,
…………………………………………………………… princ jezdil je do nje;
………………………………………………………… mu le ona v srcu je bila,
……………………………………………………… zanjo reševal uganke je sveta…
…………………………………………………… zmagoval večglave zmaje,
……………………………………………………… temne sile krutega sveta -
………………………………………………………… le da princesko svojo je otel,
…………………………………………………………… za kraljico na svoj dvor jo vzel,
……………………………………………………………… kjer do konca se ljubila sta…
Pa kaj uči nas pravljica?
--------------------------------------------- Se za ljubezen znaš boriti?
--------------------------------------------- Svoj cilj zunanji zmoreš osvojiti?
Princ in princesa, mila sta,
ki znotraj v tvojem srcu bivata:
……………………………………………………………… je našel On, princesko, spi,
…………………………………………………………… čaka, da se s poljubom nežnim prebudi;
………………………………………………………… a princ iz tvojega srca bo moral
……………………………………………………… zrasti, z zmaji se boriti,
…………………………………………………… temo zla, strahu spustiti -
……………………………………………………… saj brez srca pogumnega,
………………………………………………………… brez da z mečem izsekaval
…………………………………………………………… zarasle s trnjem potke bi življenja,
……………………………………………………………… bo Ona kar naprej še spala…
Da z nežnostjo živel bi svoje duše,
sveta realnost moraš pač sprejeti,
znati v njem živeti, delati in se boriti,
šele potem - dovoli si leteti!
……………………
……………………………
In: ………………………………… h a r m o n i j a … ž i v l j e n j e … b o … p o l n i l a …
……………………………
……………………
Je življenje pravljica?
Zakaj ne? - Je! Če soustvarjaš ga z močjo srca!
|
NE ZAMUDITE
Pravljica?
Prispeval/a: Ajda dne sreda, 7. marec 2007 @ 22:41 CET
Zakaj ne? - Je! Če soustvarjaš ga z močjo srca!
Jaz se vedno verjamem v pravljice zivljenja , v pravljice, ki se dogodijo ko srci utripata v istem ritmu in se dopolnjujeta...
lepo, danaja.......
lp, ajda
Pravljica?
Prispeval/a: titanic dne sreda, 7. marec 2007 @ 23:38 CET
Življenje JE pravljica, če se človek odloči tako. Če se odloči, da bo glavni igralec in obenem tudi kreator svojega življenja. Pa ljudje sploh želijo, si upajo živeti svojo pravljico? Mislim, da ne, saj jih je strah, to pa je nasprotje ljubezni. Večina ljudi je izgubila upanje, vero in potrpežljivost, da bodo živeli pravljico, svojo pravljico, ki si jo sami narišejo.
Vse življenje sem si želela, prosila Boga in zaupala, da življenje je pravljica. Sedaj sem to dobila, pa ne razumem z umom, ne dojamem s pametjo, ne morem, ne znam. Čutim pa s srcem, ki ve in ki se ne moti, da so trenutki, ki s solzami v očeh rečem: hvala ti Bog, da si mi izpolnil tudi to željo, čeprav ne vem ali sanjam ali je to resničnost. Živim svojo pravljico.
Vse je mogoče z ljubeznijo, ki premaga strah, sovraštvo, bolečino in nestrpnost. Božja ljubezen je vseobsegajoča in vsakomur dosegljiva, le če odpre srce in dovoli, da se pretaka v obe smeri.
Objem, Melita
Pravljica?
Prispeval/a: danaja... dne četrtek, 8. marec 2007 @ 14:25 CET
Nedolžno otroško srce verjame… pa so pridejo razočaranja, bolečine… in brazgotine naredijo plašč obrambe… in temu rečemo »streznitev«. - A je le strah. Pomanjkanje vere.
»Jaz še vedno verjamem v pravljice življenja , v pravljice, ki se dogodijo ko srci utripata v istem ritmu in se dopolnjujeta... O, Ajda, lepo si napisala! Ja!
In v pravljicah sreča nikdar ves čas zkozi okno ne vsipa zlata. Saj njegova teža bi nas ohromila, ne bi se mogli niti premikati. Mi smo pa tu zato, da rastemo…
In na obleki kraljične so všiti tudi - biseri…
Steciva pod oblake, bogate, lovit kapljice dežja!
Pa ko te bo kak sončni žarek radovedno pogledal, ga pocukaj za brke in še nam pošlji njegov nasmeh…
Danaja
Pravljica?
Prispeval/a: danaja... dne četrtek, 8. marec 2007 @ 14:39 CET
Lepo, ko se zavedaš, da smo kreatorji svojega življenja… in se zahvaljuješ Bogu… - ja, to se ne izključuje.
Trenutno imamo odkrito le malo "tančic spomina", ne poznamo podrobnosti "scenarija", ne poznamo vseh vzrokov in posledic… možgančki so večinoma neizkoriščeni… - In moraš zaupati v vedenje, modrost srca. Tu pa se odprejo vrata do Boga, ker prav Njegova Ljubezen te dela močnega, varnega in zato neustrašnega; zaveš se svoje mogočnosti… pa hkrati majhnosti…
"Pa ljudje sploh želijo, si upajo živeti svojo pravljico?" - Ja, kot si napisala... In mislim, da eni sploh ne vedo, da je v nas samih taka moč, da nezavedno ves čas kreiramo svojo realnost; ko pa stopimo v sozvočje s celim stvarstvom, to lahko delamo zavestno. A za to je potrebna visoka stopnja odraslosti. In težko je sprejeti odgovornost.
Tako lažje se je tolažiti z izgovarjanjem na okoliščine in celo na Boga.
In tudi lažje se je utapljati ter nemočno brcati v oceanu čustev in jokati, kot pa se potegniti ven in pogledati, kaj se učimo s tem. Saj smo vendar na tem modrem planetu, planetu vode, planetu čustev - kjer rast poteka tudi preko bolečine!
Melita, vesela sem, ker znaš živeti svojo pravljico!
Hvala za komentar.
Tudi tebi lep, topel objem.
Danaja