Še zmeraj prodajate zgodbo,
da se prava beseda izreče z levo glasilko,
na levi polovici jezika in da so vaše misli, vaše srce.
Da se vaša dejanja rodijo na levi strani.
Govorite, kot bi samo vi imeli srce.
Mar ga drugi nimajo?

Kako naj vam povem, da sem nekaj podobnega
že brala v qumranskem rokopisu 1 QM, fragmento
o boju sinov luči proti sinovom teme.
Po levem krilu je prodiral Aharon,
eden najsijajnejših sinov luči,

Večna iluzija…
Slika spomina
Pred očmi se zvija.
…Kot začarana intima.

Okusi po soli…
Srce parajo
Črni sokoli.
…Občutke varajo.

Rad delam, ko sem zaspan
rad strelam, ko sem nažgan!
Rad se sankam, ko sem nasmejan,
rad avto tankam, ko sem pijan!

Najrajši pijem pivo,
najrajši ščijem gor na njivo!
Včasih grem s traktorom v mesto
včasih smem celo si kupit presto!

Kdaj se topim?
Kdaj jaz zardim?
Ko reče, da skočil bi zame,
in da ga moj KARAKTER prevzame.

Kdaj jočem?
Kdaj stran od stvarnega hočem?
Ko nihče me ne razume,
vsak, me z grdim pogledom kaznuje.

največji čudež je življenje...
in z njim čutenje...
ta vso čarobnost nam naslika
čakanje pa postane čas, ki mika...

čarovnija nas čez reko
vsakdanjih vprašanj,
težav, zablod,
odgovorov in odrešitev
varno pelje...

Zjutraj se zbudim,
se v misli poglobim,
tako v tišini sedim,
tam v kotu, tam v mraku,
v hladnem šibkem zraku.

In tako kar brez razloga,
čutim, kot da moja je naloga,
da namesto teBe solze točim,
ena za drugo kapljajo,
razpoloženje moje teptajo.

Iz zemlje prihajajo
čudne reči,
bele, zelene,
rjave uši,
ne iščejo stebla,
bat leseni, tolkač,
da stolčejo,
znotraj,
vse barve,
strahove v nič,
uničijo spomine,
zmeljejo ljubezen,

Vrtinec naslade
mešane marmelade
slepilne pomade
grenke čokolade

prozorni vrtiljaki
ekspresni vlaki
iztegnjeni kraki
v krvavi mlaki

Skupaj "plesala" sva le
vso kratko jesen in pol zime,
in komaj žafran je vzcvetel,
začel sem pisati rime
ljubezni svoji izgubljeni,
prelepi temnolaski sloki,
najdražji, edinstveni in le eni,
moji božanski, najbolj dragoceni
kraljici srca sinjeoki.

Sanjala sem sneg na licu tvojem,
sanjala, da konec bliža se,
vrane so naznanjale zlo slutnjo
nemir v meni žgal me je.

Pa so prišli tisti tuji in neznani šumi.
skozi mene kakor blisk in grom.
vedela sem da se je končalo,
le spomini, prah, pepel..le to mi je ostalo.

Zvon v cerkvi je donel oglušujoče,
vrsta v črnino zaobjetih je ljudi..
nimam solz, nimam misli, le praznina
kot da sanjam, da od tebe se poslavljam.

ležim na perjanici bogato obloženi s spomini
utrinki in željami,
želim si da bi šla naprej, po poti meni še ne poznani,
pa strah zavira mi rast, kakor rastlini.

Boli me še vedno,
ne vem zakaj vztrajam,
vsak dan bolj, odhajam..
in si te še bolj žeilim kot prej

Dežek tiho pada,
po strehici bobni,
midva imava rada,
ko nežno zaboli...

Dežek tiho pada,
zunaj je mokro,
se imava rada,
nama je toplo...

Tako sam, tako sam je obraz
nad notranjo podobo oči.
Polovičen pogled je, ko eno oko zapreš.
Lahko ti pa zaspane vode odnesejo obe.
Obe očesi iz kamna ti raztopijo.
Dež odnaša apnenec v podzemlje -
ta pomemben izklesani kamniti organ.

Tako sam, tako sam je odplaknjeni obraz.
Priložnosten obraz, ki ima značaj
trdovratne strasti po slepoti.
Po notranjem zakonu in volji,
da nemočen ne gleda ta svet.

Trganje korenin …

Kot list trepetlike v vetru trepetam,
Še se upiram! Trganje me boli!
Spletenost korenin življenja kriči!
Drhtim ob misli nate! Gorim! Zaman?

Zdrznem se! Vidim obraza milino,
tolmuna globočino, temne oči,
ki zrejo vame v pravljici noči,
kot ledenik topim, drsim v dolino.

Ves svet mi je zadišal
po slaščicah iz otroštva.
Po pečenih mandeljnih, marcipanu
in vaniljevih rogljičkih.
Domače slaščičarske dišavnice
so me čisto prevzele.
Nek prijazen spomin je v njih,
ki se mi prikazuje kot bel čipkast predpasnik
ali šatuljica bonbonov, nad katero poželjivo
podrhtava moja roka in ustvarja prostor
bodočim nasladam.

Čas beži

To je poslednji dan,
zadnji na tem svetu zanj,
ostal le lep spomin bo nanj.
Čutim…nesreča je bliža,
njegova pot se z morilčevo bliža.
In tudi zdaj ko je že grob,
ostal je le spomina strok,
čas beži…
Četudi srce si mrtvega nazaj želi.

Pošlji mi del Tebe,
ne rabim verzov,
samo Tvoje besede,
ki so mi več kot pesem,
misli drugih niso pomembne,
samo Tvoje imajo pomen...

Pa naj bodo sreči namen,
še tako podobne Tvojim...
Samo Tebe mi podari in
podarim Ti sebe nazaj...

Rada vračam se tja,
pod kokosove palme se preselim,
misli in možgane,
pošljem v oblake,
kar poletim,
tam se sprostim,
ob zvokih morja
in valov,
na vse pozabim.

Beseda lepa,
topla dlan,
tvoj naj bo sončen dan,
srce naj ti v ritmu zaigra,
pesem stara,
spomni naj te,
da nekdo te rad ima,
najrajši od vsega sveta.

Ni besede,
ni pozdrava,
tvoja drobna dlan,
topla dlan,
zdaj je tam nekje,
pogled iskren izginil je,
ampak u sebi čutim te,
z mano živiš,
v mrzlih dneh greješ me.

Bila ob meni si,
ko sem pomoč potrebovala,
mi brisala oči,
ko v tvojo ramo sem jokala.

Si tolažila me,
ko mi srce je krvavelo,
objemala si me
tesno, da bi se mi ne vnelo.

Si božala toplo
me po licih in laseh ves čas,
sočutje je oko
izžarevalo, in tvoj obraz

Luč, ki sveti daleč tam v daljavi,
nas bega kot majhnega otroka.
Vsi smo zadeti pri trdnjavi,
to je mega, saj bo poroka!

Kaj še naj povem v tej pesmi,
nič mi več na pade v naročje.
Četudi se zavem, se ne zresni,
zame ni več nade, vse je otročje.

Ne poslušaj krive vere,
ki valijo jo na nas.
Reši nas grešnike s krvjo svojo,
katero smo pripravljeni žrtvovati
za očiščenje vsaj tistih zavedujočih.
Če pa je to breme,
katero nas prisili v žrtvovanje vse,
smo priprevljeni tudi za ostale spustiti kri,
ki bo pozneje napojila Božjo zemljo,
iz katere bodo pognale nove rože-
Rože življenja