Skupaj "plesala" sva le
vso kratko jesen in pol zime,
in komaj žafran je vzcvetel,
začel sem pisati rime
ljubezni svoji izgubljeni,
prelepi temnolaski sloki,
najdražji, edinstveni in le eni,
moji božanski, najbolj dragoceni
kraljici srca sinjeoki.
Kar se je pesmi v srcu nabralo,
izpele so se, srce prazno je.
Mojih pesmi draga ne bere,
ne ve, da po njej hrepenim,
ne ve, kako v sebi trpim,
ker ona molči, ne zmeni se zame.
A vem, da me ljubi, vem, da trpi,
a kdo naj ta trn izdere,
ki v najinih srcih nenehno tiči?
Kdo storil od naju bo prvi korak?
Kateri od naju bolj drugega ljubi?
Si bova zadajala le bolečine?
Bo v nama grenkoba le ves čas ostala,
ker nisva sledila obljubi,
da večno se bova ljubila,
ker prava ljubezen nikoli ne mine?
Kdaj NAJU na poti sva izgubila?
Bova na njej še kdaj MIDVA postala?
Skupaj "plesala" sva le
