Tako sam, tako sam je obraz
nad notranjo podobo oči.
Polovičen pogled je, ko eno oko zapreš.
Lahko ti pa zaspane vode odnesejo obe.
Obe očesi iz kamna ti raztopijo.
Dež odnaša apnenec v podzemlje -
ta pomemben izklesani kamniti organ.

Tako sam, tako sam je odplaknjeni obraz.
Priložnosten obraz, ki ima značaj
trdovratne strasti po slepoti.
Po notranjem zakonu in volji,
da nemočen ne gleda ta svet.

Izgubil je Levitan svoje oči.
In tam na poljih leži nepokopan.
Napol preperela morska pošast.
V vdolbini je priprto prelomljeno oko,
kot nekakšni umirajoči otrok sonca,
ki mu planet ne prizanaša trpljenja in zla.

Pred mano je ležal meč, ki je ranil oko.
Kje je rožnato oko, ki mu je naporno
gledati iz jamic, rdečih od krvi.
Skozi cvetlično ograjo življenja.
Ker sem že budna, dovoli oko, da grem.
Ne morem gledati zoper svoje srce.
Ne morem gledati naravnost.
Ne morem peti gregorjanskih koral.
Ne morem poslušati enoglasnega petja
Karolinške renesanse, Glenna Millerja
Lačnega Franca in ne Leibacha.
Sedeti na gostijah elit.
Preveč me boli oko, ko gledam neme
kipe s kamenim očesom, ki stojijo pred mano.

Kako se je pognalo med vrtinci
in oblaki prahu kameno oko.
Ali si ga videl na peclju,
kako se potikalo okoli hiše.
Le nekaj žalosti in nostalgije je ostalo
v jamicah, prepojenih s človeško krvjo,
rožnate barve, ki jo duša išče skoz telo.

Tod cvetijo rože z različnimi imeni
očesne slepote? Le kaj bi pletla misli
o roži v žalostni očesni kotanji!
Le zaprašena pajčevina sive mrene
nad pajčolanom dveh kaduljastih rož
lahko reši človeku problem njegovih oči.
Ljudje imamo različne oči:
eni gledajo z enim očesom,
z drugim mežijo,
drugi oči zapirajo,
tretji pa ostanejo slepi
od rojstva do smrti.