Previsoko, v sebe siju, kot prelestna utvara si,
da naj ne vdre v tvojo dušo,
saj ne želiš, da bi te kdo spoznal takrat,
ko na poti, ki gredo jo vsi in ti,
se srečaš z obrazi, ki naj bi v
pozabi že bili, da več jih ni
že dolgo misliš, ha, ha,
saj res ne veš tega,
da vezi z drugimi
ne pretrga beg,
niti smrt,
nič,
pripravi se,
da konca ni,
le vsi, teh malo ni,
požrešno čakajo, da prideš,
vse želijo še enkrat, neštetokrat,
vso večnost le tebe in sebe kot takrat,
kot tisto kar edino te ne loči od enakih,
pa se čudi, jadikuj, karkoli, na pomaga ne, ne,
vsem bo vseeno, vsi na nobeno, le jaz bom jokal.
Previsoko, v sebe siju, kot prelestna utvara si,
