Moja topla dlan na tvojem licu,
izliva vso mojo ljubezen vate,
milina objema odpira srce,
da sem eno s teboj.

Rodila se je solza,
kot čisti kristal,
seme večne ljubezni,
ki jo podarjava reki življenja.

Ko žuborite kot reka
skozi zaklade svojih globin,
ne imejte zaprtih oči.
Skrbno si oglejte pot,
po kateri vas nosijo brzice.
Tolmuni vas vabijo,
da vstopite v kamrice
po življenjski črti duha.

Angel vas vodi
v najbolj skrite kotičke,
da z bistrim pogledom
izmeri vašo dušo.
Blago vam šepeta
in žarek sveti
skozi veje dreves
kot medla luč,
ki trepeta, da bi vas videla
v vseh potrebah,
se dotaknila sanj
in žeje telesa.

Nisi ne oblak in ne voda.
Neka posebna kozmična struga si,
hrumeča neodžejana reka.
Nisi ne včeraj in ne jutri.
V včeraj se ne moreš vrniti.
V jutri ne moreš vstopiti.

Nekaj med stegni ženske si
in nekaj, ki leži v blatu.
Vmes je življenje in pušpan.
Hrepenenje in žeja,
ki je ostala v dojkah matere.

po tvojem licu
drsi melodija spominov
varno shranjenih v
drobnih gubicah obraza

kot notno črtovje zarisani
nevidni očem

utrgam vrtnice cvet
podarim ga tvojemu
vprašujočemu pogledu

skozi telo me prestrelijo zublji
ognjene kočije misli
kričijo
igrajo se z mojimi hotenji
vrelih strasti

gasiš jih
s svojimi sunkovitimi gibi
parajoč moje drobovje

boli občutek praznine
telesa žejnega tebe

Odrešuješ me samote,
prijatelj,
pridi ogrnjen v pelerino
svoje mehkobe.

Vstopi vame
z oblačilom studenca,
k prinaša zlati vrelec luči
iz medgrudja,
kjer valuje zagon,
rojstvo novega,
žuboreče
s svetlobo rastline.

Usedla sem se na gubast kamen,
ki mi je pripovedoval zgodbe dežja.
Govoril mi je o mladi zvezdi,
ki se je zaljubila vanj.
Dal mi je vedeti, da je dopolnjeno
delo maternih zvezdnih rok.

Pel je in studenec je žuborel v njem.
Delal je vreme, strmel v nebo
in nastavljal obraz pretanjenim
ognjem nočne svetlobe.

Odznotraj ji je žarel obraz
in duša je šumela
kakor kita cvetnih kobulov
v nevidni gozdni globeli.
Igre svetlobe so prodrle
s poželenjem skozi zvoke in barve.
Gibala in dihala je kakor drevo,
listi, sadeži in veje.

Imela je vklenjeno srce
prav na točki, kjer jo je ptica
pričakovala s svojim petjem.

S se smeje, se solzi,
spiralasto suče in včasih skeli.
S zna biti senca...
Takrat svileno sneži.
S je smetana na soku
in solina brez soli.
S je svetel kot sonček
in srečen kot smeh.
Včasih siten kot smrčanje,
včasih silen kakor svet.
Je star kakor spanje
in slep, kot so sanje.
Svetleč kakor sveča,
samoten kot sreča.

Se je srce že zdavnaj s soncem napolnilo
so me dežne kaplje pobožale prelepo in milo.
V meni je vsa ta lepota tudi ko zapiha veter
enkrat z juga in drugič pridivja iz severa
in se na vso moč trudi, da spodnese tla.

Nepremično stojim takrat ko z lasmi se poigrava
podarim mu nasmeh in lahko mu podam roko,
vendar ne pride mi do duše, ne zna pihati dovolj globoko.

Zaman je iskala po svetu
krušna mati dobrota pravičnika,
da bi raztrosila svoje drobtinice
v akvarel lačnih ribic.

Svoje materinske roke je razsipavala
čez sedmero jezer in sedmero dolin
in razdeljevala ljubi kruhek
iz svojih svečeniških žepov.

To noč sem videla kako je prišla

moja roka v vesolje, v Vse kar je.

To noč sem videla svoja življenja

kako se vračajo v istem imenu

preoblečena drugače k Tebi.

P -
O --
L ----
E ------
T --------
J -----------
E
na krovu ni prostora
prostora ni za vse ………………………………………………………………………………………
sonca ni za te …………………………………………………………………………………………………
……………………………………………………………………………………………………………………………
………………………………………………………………………………………………………………………………
…………………………………………………………………………………………………………………………………

Bil sem angel na krilih ljubezni nekoč
Poletel sem v dolino hrepenenj nevedoč
Da padem lahko v globino teme nevednosti
Blažen od sreče zaveden od laži sprijenosti

Razsul sem se na čereh ,solze in sol
Žgale so me vedno bolj in bolj-jokam
Jokam naglas rane ližem si-noč
Noč temna je vrag mi stisnil je srce

Vsak ima srečo svojega telesa,
da se mu skozenj pretaka
glasbena matematika,
ki je gola deskripcija duše.

Vzdignem roko, jo zajamem,
in z rokavom pobrišem dim za njo.
Jaz imam vselej zadnjo besedo.
Računalnik ali papir pred mano nikoli.

Oblečena v belo obleko
in z belim klobukom na glavi
sezula platnene je čevlje
in bosa stopila po travi.

Se veter zaganjal v obleko,
ji nežno lase je mršil...
Po belem klobuku iz slame
je kapljice dežne škropil...

V soju luninega krajca
mornarjem trgajo se jadra.

Ne prosim velikih reči.
Molim, kot se mi zazdi.
Ne maram prevelikih besed,
je skromnost mi slajša kot med.

Nočem velikih oblakov,
ne delam velikih korakov.
Želim si še sonca samo,
dežja sem sita, dovolj ga je b'lo.

A danes te prosim,
naj molim takrat..
Ko sonce se skrije,
čeprav je pomlad.

Kot pesek iz puščave
si na hladni koži.
Kakor kaplja rose
na uveli roži.
Čarobni eliksir
za vsako si bolezen,
neusahljiv vodnjak
za najino ljubezen.

Si vetra hladen piš
na vroč poletni dan.
In topel stisk prijateljstva
za osamelo dlan.

Hostesa skrbi za sanje sanj,
med vzletom kot metulj
na ramo položi krilo roke,
vzneseno skozi luči zaveso plim.

Vzpni se višje, virtualno čudosilen lesk,
prilepljen za oblak, v razsežju jasnine
precejan dež, v oblaku čista voda,
brezimen stek navzgor v hrepenenje
s sledmi soli skozi trk besed.

Slišim te, tukaj sem...

Da ti povem, da si popolna,
Od vzhoda sonca do njega zatona.

Slišim te, tukaj sem...

Da te v naročje vzamem,
Da utrujene oči pomanem.

Slišim te, tukaj sem...

Moj prostor je bel.
Ekstaza rdečega na beli podlagi.
Danes ima okus po jagodah.

Izpraznjena je nalivka na nočni omarici.
Ne vem kako naj odnesem besede,
kako naj jih naredim dosegljive očem,
saj jih ne zmorem ločiti,
ko se tako ljubko igrajo med seboj
in se ne zavedajo svojega otroškega bivanja.

Tekajo po travnikih z razbitimi koleni,
plezajo po vejah in so vsaki dan bliže
rojstvu svojih otročičkov.

Prav v vsakem kotičku sobe se najdem.
Ne morem se zanikati, da nisem prah.
Povsod je prepredena siva pajčevina
mojih misli, v katero se zapleta čas.
Čudna geometrija teles je to,
podobna klopcem, ki odvijajo
svoje srebrne niti v temnih nočeh.

Najdem se v dragocenih posodah,
v katerih klijejo semena očeta.
Vanje pljuska svetloba dneva
in spoznam ga v obliki
breztelesnega stanja.
Odpro se domovini nedra.
Dviga se oblak proti nebu
s plamenom zamujene človeškosti.