Usedla sem se na gubast kamen,
ki mi je pripovedoval zgodbe dežja.
Govoril mi je o mladi zvezdi,
ki se je zaljubila vanj.
Dal mi je vedeti, da je dopolnjeno
delo maternih zvezdnih rok.
Pel je in studenec je žuborel v njem.
Delal je vreme, strmel v nebo
in nastavljal obraz pretanjenim
ognjem nočne svetlobe.
Kamen je bil do mene zadržan.
Jaz sem se čutila v rahlem
duhovnem razmerju z njim.
Nebo je potemnelo. Sklenila sem,
da mu bom delala družbo do jutranjih ur,
dokler ga sonce ne ogreje.
Kamen je bil pripravljen na hladen srh,
ki se ne meni za njegovo dušo.
Nisem uporabila velikih besed.
Govorila sem mu o gorskem potoku
in šumečih vodah med skalami,
in že sem začutila, da je hvaležno zadihal.
Zapihal je veter in sklonil drevo nad njim.
Veja se je s svojimi prsti dotaknila
njegovega telesa in sonce je zasijalo
z zlatimi prelivajočimi se tančicami v daljavi.
Oba sva imela ob tem dotiku čudoviti občutek.
Jaz sem odšla po gozdu naprej prav tedaj,
ko je globoko vdihnil, zajel zemljo in pognal
svojo zeleno brst skozi ranjeni obraz
in objel del moje duše, ki sem jo pustila na njem.
Tedaj sem zaslišala pritajen šepet:
Ostani varuhinja kamna, kajti kamen spi v tebi!
Usedla sem se na gubast kamen,
