Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Reka_Zenska_Bolecina

Neodžejani sreda, 19. september 2007 @ 01:08 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Nisi ne oblak in ne voda. Neka posebna kozmična struga si, hrumeča neodžejana reka. Nisi ne včeraj in ne jutri. V včeraj se ne moreš vrniti. V jutri ne moreš vstopiti. Nekaj med stegni ženske si in nekaj, ki leži v blatu. Vmes je življenje in pušpan. Hrepenenje in žeja, ki je ostala v dojkah matere. Okrog tvojega telesa plava čas, ki ga ne moreš dotakniti ali naviti. Zapletaš se v pajčevino, iz katere se ne boš mogel rešiti. Dozorevaš v večno zeleni sadež. Nimaš ključa, da bi vstopil v posmrtni dan in si uredil bivanje po svoji potrebi. Postavljaš številna vprašanja, a ne najdeš pravih odgovorov. Na zunaj si uglajen, znotraj se pa krotiš. Spiš med sivimi zidovi in sanjaš o svobodi v svoji lastni ujetosti. Častiš malike in ne slišiš njihovih kletev, ko se jim ne da ljubiti, le rušiti z meči sezidano mesto. Ugašaš ogorke svojih tlečih cigar na koži drugih in iščeš, da bo bolečina pokleknila pred tvojo žalostjo. Ptice pojo in otresajo nate cvetni prah. Poljubilo te bo jutranje sonce in ti dalo v uporabo svoje ogrinjalo, oblačilo za tvoje krvotesno telo, da bo lažje preživelo mineralno usihanje in zarisalo klinopis zadnje stopinje na zapriseženo večnosti dolgočasen način. Komentarji (0) www.pozitivke.net