Se je srce že zdavnaj s soncem napolnilo
so me dežne kaplje pobožale prelepo in milo.
V meni je vsa ta lepota tudi ko zapiha veter
enkrat z juga in drugič pridivja iz severa
in se na vso moč trudi, da spodnese tla.
Nepremično stojim takrat ko z lasmi se poigrava
podarim mu nasmeh in lahko mu podam roko,
vendar ne pride mi do duše, ne zna pihati dovolj globoko.
Občutim dež, sonce in milino snega po svoje
in vem kako lepo je s solzo in smehom v očeh
z upanjem v srcu in pisalom svobode v dlaneh.
Vem kdo sem, je dolga pot še pred menoj
da pridem do tja kamor želim, se poznam..
zato bi bil napačen korak na tvojo jeze polno stran.
Pridi torej veter in igraj se mi z lasmi
morda zapihaš v jezi tako silno, da me vržeš na tla
vendar ko se bom vstala, bom spet po poti Ljubezni šla.
