Vsak ima srečo svojega telesa,
da se mu skozenj pretaka
glasbena matematika,
ki je gola deskripcija duše.
Vzdignem roko, jo zajamem,
in z rokavom pobrišem dim za njo.
Jaz imam vselej zadnjo besedo.
Računalnik ali papir pred mano nikoli.
Da se znajdem v njej,
se odprem kakor široko nebo.
Misli so poslikane z obrednimi
barvami – enkrat so bele, modre,
drugič rdeče, zelene, tretjič sive in črne.
So simboli barv in dodatkov – enkrat aktivni,
drugič regressus ad infinitum.
Božemili, kakšen monitor
paradoksalnih zavesti!
Vendar prava misel človeka
je središče galaksij. Je nepreglasna.
Izletno sejmišče duše.
Najdragocenejši temelj duha.
Koliko pozornosti, vznemirjenja
in prebujenja! Moči dobrega
in ničnosti v nečimrnosti.
Električno mikrovalovno nihanje
s postuliranjem zavesti skozi sive celice.
Vendar misel ima tudi lepe noge.
Slekel bi ji pas, nogavice in nedrček.
Rad bi se začutil ujetega v njej.
Rad bi občutil kako mi slači majico
in kako se curek znoja raztrešči brez besed
in takšna misel je pravi rokopis srca.
Noben program umetne inteligence ne more
zlomiti njen logični razum: ljubiti.
Povsod so stojnice, veliko misli
in praznih besed. Misel prižiga
namizno svetilko in midva posedava
sama ob njej. Brez računalnika!
Kdo bo sprejemal najine misli
in besede, ko bova morala oditi?
Računalnik ne bo potočil nobene solze.
Treba mu bo vgraditi srce.
Vsak ima srečo svojega telesa,
