Odznotraj ji je žarel obraz
in duša je šumela
kakor kita cvetnih kobulov
v nevidni gozdni globeli.
Igre svetlobe so prodrle
s poželenjem skozi zvoke in barve.
Gibala in dihala je kakor drevo,
listi, sadeži in veje.
Imela je vklenjeno srce
prav na točki, kjer jo je ptica
pričakovala s svojim petjem.
To njeno samotno bivališče,
v katerem občuti vso zdravilno moč
rastlin, ki rastejo iz sončnega neba,
jo je prevzelo kakor poseben občutek
za rast in povabilo v njen dom.
Poseben domačijski vonj
po dimu ognjišča in senu košnje,
ki je že skoraj sveto opravilo,
ji pomaga spremeniti občutke v besedo.
Duh, ki prebiva v svetlobi je poln
čudežev, polnih ljubezni.
Vse stvari dajejo svoj notranji smisel.
Naučijo čutiti z vidom.
Narava nauči opazovati.
Postati previden s svojo stopinjo in roko.
Nauči te biti njen del. Jo vdano spoštovati.
Tam zaslišiš glas duha in njegovo
magično snubljenje v hrastovem želodu,
ki napenja svoje zelenkaste sadeže,
da dojameš bistvo sveta.
Narava združi v sebi vse čudovite
darove in zmožnost kako postati
neprekosljiv človek dobrote!
Vsakomur njemu lastne, enkratne
misli so priložnosti za doživetja,
ki ostanejo ponotranjena sreča trenutka.
Odznotraj ji je žarel obraz
