Narazen sva utrip srca,
Ki bije kakor zvon baročni.
Brez tebe sem le ptič nemočni,
Poletet ne znam več z dna.

Sij si jutra, me predramiš,
Mi oči pomaneš še zaspane.
Vsak utrip srca zadane...
Bolečin srca me braniš...

Kakor rosa jutranja
Svež je tvoj utrip srca,
Mi ljubezni brazde reže,
V srce le tvoje seže...

Tvoje stopinje občutim,
prišel si, prišel si od daleč,
neutrudno stopaš naprej,
ves žareč od miline.
Tvoje seme ljubezni,
že klije v meni,
raste kot mogočno drevo,
polno skrivnosti in modrosti,
da njena moč ne ugasne.

V meni si,
in noben dotik ne seže tako daleč,
in hkrati tako blizu,
temu prostoru v katerem prebivaš.
Z vsakim novim utripom vem,
da si z menoj,
zdaj in tukaj,
kjer je večen tvoj dom.

Odgrnil si zaveso sramežljivosti,
za katero sem jaz,
boginja tvojega poželenja,
jaz sem ti in ti si jaz,
zlita v eno samo svetlobo.

Najin dotik je moč,
moč vesoljne ljubezni,
ob kateri slečeva obleki,
to telo, ki naju veže na smrt.
Ne-midva sva večna,
svobodna vse teže,
zlita z vsem vesoljem.

Danes je lep sončen dan.
Glas ljudi na ulici
je nasičen z ljubeznijo.
V gnezdu je skorec,
ki zoblje veselje.
Otroci pobirajo žarke
po skrlah in zlagajo lesk
in veselje v oči.
Sosed posluša Mozarta.
Njegovi mački se ježi dlaka,
ker je nanjo zalajal kuža.
Ribič prepeva in iz vrečke
mu padajo ribe, male srdelce.
Mački veselo pobirajo ribe.
Nato je stari prišel domov
opit z dizlom, se zamajal
in je bilo sončne nedelje konec.
Skipnil je v posteljo in zasmrčal.

Viharni sunek vetra
je odprl okno na stežaj.
Opazila je, da na mizi leži list,
ki je še utripal s svojim zelenilom
in dajal vedeti, da je vanj vtisnjen
pečat drevesa, na katerem je rasel.
in da je sestavljen iz energij,
ki omogočajo drevesu dihanje.

Nekaj časa je nepremično ležal
na mizi in opazila je, da v njem
ugašajo luči. Pred očmi je začel veneti,
se gubati, rumeneti in izgubljati sok.

V njeno razgreto telo
se je razlezel in razširil.
V njene prostornine
in ji rekel: 'Sežgi me angel krvi!'

Ona ga je odtlej nosila v sebi.
Naseljenega.
Lastovki je podarila gnezdo,
da se je vračala vanj.

Skozi sedem tančic pojo melodije
in zibljejo veselje svojih bokov
kot ples vznesenega razcveta svetlobe.

Zrahljano vlažno migljanje akordov
čez razpenjene drhteče pene glasilk,
vzhajajoče iz dojk kakor sonce neba.

Sanjski serafini ženejo veter pod oblak
in nedeljsko jutro topi led na vekah srca,
kipeče v energiji prvinske strasti.

Sonce pripeka name,
slišim glasbo vetrov,
bosa noga na mivki,
počasi dela korake,
proti tej nebeški modrini,
vesoljnemu številu kapljic,
združenih v eno samo,
imenovano morje.

Nevidna sila me preplavi,
zajamem sapo in se prepustim ugodju,
tej strasti, ki se prebuja,
dviguje z najmanjšim gibom,
z vsakim novim utripom,
vsako kapljico posebej.

Razčrkujem morje.
Na milijarde kapljic,
iz katerih bom sestavila
besede in jih zložila v misli,
z občutkom vode.

Udari val v čeri,
ki se razletijo v peščena zrna.
Razdeljena na tisočinke sekund.
Vase bodo sprejemala obraze.
Razvodje. Porečje duš.

Tvoji prsti z vso milino,
polzijo po licu,
vse do ustnic,
katere z rahlimi gibi miluješ.

Kakor magnetno polje,
je tvoja prisotnost,
ko se nežne ustnice,
s komaj dotičnimi gibi dotikajo mojih.

Vsak kotiček mojega telesa,
hrepeni po dotiku tvojih rok,
teh svilnatih blazinic,
ki pospešujejo moj utrip.

Rada bi odšla iz svojih misli.
V krempljih me držijo.
Bolj kot trudim se, da bi ušla,
bolj me grabijo in ne spustijo.
Kar naprej po moji glavi se podijo.

Komaj rahlo jih zazibam v sanje,
zdrznejo se in se prebudijo.
Vedno več jih je, nikjer ni konca,
dražijo me, begajo in me morijo...
V tihi, temni noči srcu spati ne pustijo.

Nihanje v razsežnost zlatega listja.
V prežarjeno notranjost skozi razpoke
duhovne zgradbe duše.

Šušteče premikanje med travo in trstičjem
skozi zaporedje podob, ki mezijo svoje prstiče.
Potopitev med goste barve spominov.
Izlizovanje iz globoke navznoter
obrnjene luči. Iztekanje iz razročja
v vodovje, ki hladi in odžeja,
ko ozeleni orumenelo kri.

Odhajam s strahom v novi svet življenja
Gol ,da uničim svoj strah v zubljih gorenja
Brez maske na obrazu spačen od bolečin
Predati se življenju ali pa naj izgorim.

Bežim prestrašen v sanjah v prepad drvim
Ne vem več ali sanjam ali trdno spim
Sem jaz ali on si ti,ki želi si,da se zbudim
Bled spomin iz dežel senc občutek bolečin.

Noč posrkala je dan,da zbudi rodi se zarja
Rdeča kot kri me vleče,da srce napolni mi
Življenje me srka vase ,vrtniec v večnosti
Zgorel v strahu,pepel ostal je več me ni.

Na meji jutranjega spanja
pišem z vetrom.
Kot dih nosi barve lesa
in zaznave zvokov
večnega gibanja vej.

Pelod puhastih semen
se je ustavil za šalom
in sanja pozlačene barve dreves.

V lokih nad visoko travo
lebdijo zlastosončne galerije.
Po vejah posedajo
tihe govorice ptic.

Sem le bleda senca,
senca na asfaltu.

Zdaj spredaj,
zdaj zadaj,
ob strani...

Vedno zunaj sebe,
nikdar eno s sabo.

Viden je le moj obris,
temna silhueta.
Jedro vsem ostaja skrito,
veter z njim pometa...

Hoja skozi nepremičnine.
Med pragovi s hišnimi številkami.
Napeto oprsje glasov ulice.
Sivine v zavojih.
Četveronožci.
Skrajšane poti mimoidočih.
Razgaljena površina.
Zaporedje trenutkov.
Brezciljnost pogleda.
Raztresen ostanek trenutka.
Utrinek.
Skrla brez duše.

Ujeta v tvoje sem dlani
roke stisk vse mi pove
nežen in topel objem sledi
mojega življenja vse dni.

V srcu tvojem sem ujeta
brez sten in stropa je ta ječa
ostajam in nikamor nočem
od tihe sreče milo jočem.

Ustvari si nov koncept življenja,
ko bo duša onostranska.
V dovršenem redu trenutka.
Trušč luči, ki izvali spomin.

Ker duh nima domovine,
si mora najti azil.
Sončni panteon,
kjer rajajo ozvezdja.

Tam stoji kamen
s koščkom čiste patine.
Iz samih občutkov,
ki so združili v zgradbo svet.

zvita v klobčič
prepredenih misli
čakam

mačka v pričakovanju
slastnega obroka
predem dajanje

kradem si dih

roka objame blazino
v nosnicah vonj
znanega

lahko zoriš, četudi nisi žito
lahko drhtiš, četudi nisi bilka
lahko ječiš, četudi nisi veter
ujet med vejami mogočnega drevesa

lahko si
zame
zase
za kogarkoli

svet imaš na dlani…

Veš, kadar želim si nekoga objeti,
objamem pač tvoje telo.
S prsti pogladim po svilnati koži
in nate naslonim glavo.

In kadar želim si z nekom govoriti,
zazrem se pač v tvoje oko.
In tiho in nežno šepečem besede,
da sliši jih tvoje uho.

Ovita v črn pajčolan
žarim v preseku časa.
Današnji spet večer
v pogledih tvojih nemir
ko čutiš, da te vabim k sebi.

Hočeš me v svoj svet
a jaz le prgišče sanj
lahko spustim ti v dlan.
Moj dih pa gre naprej
zaspim s teboj v snu
ljubezen je in jaz sem tu.

Postaviš se med umrle.
Vstaneš. Si bel list papirja.
Albatros vzleti nad ladjo
sredi razburkanega morja.
Osvobojen teže.
Kar imaš še dobrega, odstopiš nebesom,
kar je slabega odstopiš v korist pekla.

Odet si z obleko ptičjega perja,
ki ni ne eno in ne drugo.
Ni rojstva in ni smrti.
Ni mladosti in ni starosti.
V pristanu te čaka hiša,
da postaneš lastnik niča,
ki sanja o cvetočem Judeževem drevesu.