Sebe sem našla v kamnolomu,
ko sem videla vse tiste gmote
nepremičnega kamenja,
ki se rušijo in dobivajo oblike.
V njih sem videla ves svoj razpon.
Od majhnih škrl do ogromnih kamnov,
ki še niso imeli oblike.
Pojavila sem se v rušenju
med neobdelanimi kamni,
ki jih še ni imel kamnosek v rokah.
Vsa sem bila prašna od prsti,
v kamnitem oblačilu.
Bila sem nepremična kot kamen,
a ko se je začelo kamenje
v kamnolomu rušiti, sem spoznala
tisočero oblik in vsak kamen lahko
imenujem s pravim imenom,
če ga uporabim za določen namen.
Z vsakim kamnom posebej lahko
sezidam veliko zgradbo,
lahko ga vgradim v prag svojega doma,
kamor bom vstopila,
ko bo kdo zalučal kamen vame.
Kamne lahko vgradim v stopnice,
po katerih se bom vzpenjala navzgor.
Lahko položim tudi škrlo ob škrli
in si tlakujem ravno pot,
ki me bo vodila k sami sebi.
Pomembno je, da ne postavljam
kamnov na pot svoji hoji
in da jih odstranim, če padejo nanjo.
Brez upora so se mi kamenčki
prilagajali rokam, ko sem jih v otroških
igricah metala v zrak.
Tako so se odrivali kot sanje
in padali nazaj na tla.
Sebe sem našla v kamnolomu,
