Rada bi odšla iz svojih misli.
V krempljih me držijo.
Bolj kot trudim se, da bi ušla,
bolj me grabijo in ne spustijo.
Kar naprej po moji glavi se podijo.

Komaj rahlo jih zazibam v sanje,
zdrznejo se in se prebudijo.
Vedno več jih je, nikjer ni konca,
dražijo me, begajo in me morijo...
V tihi, temni noči srcu spati ne pustijo.

O, ko bi močan zapihal veter!
Moje glave misli s sabo vzel...
Naj močno zapiha in potrga
v moji glavi ves plevel!
Da bo končno v tihi noči spanec zacvetel...