Na meji jutranjega spanja
pišem z vetrom.
Kot dih nosi barve lesa
in zaznave zvokov
večnega gibanja vej.

Pelod puhastih semen
se je ustavil za šalom
in sanja pozlačene barve dreves.

V lokih nad visoko travo
lebdijo zlastosončne galerije.
Po vejah posedajo
tihe govorice ptic.

Oblači me mlado jutro.
Prepevam s pomočjo besede.
Pljuskam plimo in oseko
svojih razpoloženj.

Čutim, da debla škripljejo
in da krošnje razpenjajo
bele lanene rjuhe cvetov.

Prepevam! Vse se giblje.
Sonce mi je obtičalo v srcu.
Svetlobo mi natoči v kri!