Viharni sunek vetra
je odprl okno na stežaj.
Opazila je, da na mizi leži list,
ki je še utripal s svojim zelenilom
in dajal vedeti, da je vanj vtisnjen
pečat drevesa, na katerem je rasel.
in da je sestavljen iz energij,
ki omogočajo drevesu dihanje.

Nekaj časa je nepremično ležal
na mizi in opazila je, da v njem
ugašajo luči. Pred očmi je začel veneti,
se gubati, rumeneti in izgubljati sok.

Veter ni poznal drevesa
in je list zanesel tja daleč stran,
kjer izgublja svojo luč.

Tako se ji je zdel ta list,
kot mnogi Slovenci po svetu,
ki izgubljajo svojo luč daleč
od svoje domovine.