V njeno razgreto telo
se je razlezel in razširil.
V njene prostornine
in ji rekel: 'Sežgi me angel krvi!'
Ona ga je odtlej nosila v sebi.
Naseljenega.
Lastovki je podarila gnezdo,
da se je vračala vanj.
Vsaka njena misel je njen vdih.
Vsaka njegova kretnja je čoln,
ki drsi v mesečev pristan,
ki krepi in zaplodi v prsih
stanje nemira in slo.
Sanje meseca se igrajo
z njegovo krvjo v njej, ki odriva
dež srebrnine in ga spreminja
v sužnja krvi.
Lunin krajec se privija
ob njene kipeče prsi,
ko se igrata skrivalnice
in se osvobajata
okovov sramežljivosti.
Najgloblje bo korenina
pognala rožo njune ljubezni.
V njeno razgreto telo
