Samodejni zastor je padel pred oči.
Razdeljen je bil na tri dele.
Prvi je zamrta luč.
Drugi je duh, ki se ni mogel izreči.
Tretji je stvar, ki je ni mogoče videti.

Zgodilo se je videnje minevanja.
Vse je bilo neslišno. Tiho.
Kar naenkrat tleskne čez prepad v brezno,
kamor padajo drevesa,
ki rastejo na robu in gledajo čez.

Čutim te tu v moji bližini,
Slišim tvoj glas v popolni tišini,
Sanjam o tebi tudi podnevi,
Ko nisem s teboj prazni so dnevi.

V mojih očeh se iskre žarijo,
Tvojih pogledov si le želijo,
Prazna je duša, ko ni te ob meni,
Hočem te tu, pridi zdaj k meni.

Pogovor v postelji je lažji,
ker celotna panorama izrečenega
plava po zraku in imaš priliko videti
tudi prosti pad besed, ki s težo
kamna zadenejo človeka.

Človek v grobu te ne more
postaviti na laž, pa še usta so mu
zabetonirali za vsak slučaj.

Sanjala je, da je pastir igral
na piščal in da je plesala
v zelenih žametnih čeveljcih,
oblečena v svetlo rdečo svilo
in z gorsko narciso v laseh.
Videti je bila kot planinski cvet
z rumenim metuljem.

Pastorala jo je izvabila v noč,
izginila je kot svetloba skozi šipo.
Izgubila je zlato torbico,
ki ji je padla v vodo in potonila
na dno gorskega jezera.

Na mojem vrtu zrasla je roža bela,
Spomnila me je na dni, ko sva bila vesela,
V mojih se mislih še najin film vrti,
Le kje si ti, zakaj te ni?

Sam pretaval mnoge sem poti,
Na poti tej spoznal veliko sem ljudi.
A nikjer lepo mi ni bilo,
Brez tebe vse je tako pusto.

Še vedno cvet ta bel, v mojem vrtu cveti,
Še spomine čuvam, iz najinih prelepih dni,
V mojih sanjah, še vedno film se vrti,
v njih ostal bom do konca mojih dni.

tisti, ki je dejal
da me ljubi,
je pozabil name
in se zaprl v tisino.
cutim da me zalost
zagrinja
in opominja,
naj nikar ne hodim v globine
iskat spomine
ker jih morda vec ni

Le nekaj potez je potrebnih,
da se ustnice nezavedno razširijo v nedolžen,
že davno pozabljen otroški nasmeh.
Potegneš jih,
narišeš čaroben Jokajoč začetek,
ki sledi mu A-jev topel,
s Soncem obsijan dom,
in Nate spomni me,
saj veš
Avtomatičen, tisočkrat narisan
zaključek najlepše risbe,
ki vekomaj me z jutrom skozi dan
popelje v tvoj srčni pristan.

Inverzni pogledi, ki v nama
Cvetili in vzbujali so strašno
Hrepenje in strastno poželenje.

Le pogledi so bili vendar
Iskrivi najini trenutki v
Enkratne obrnile se lepe
Besede, ki opisujejo
Ekstravagatno najino razmerje.

Ko me ne bo, se več ne boš spominjal
ne smeha mojega, ne solz,
ne barve mojih las ali oči,
niti dotika najinih dlani.

Ko me ne bo, me več ne boš pogrešal,
ne boš me več iskal z očmi.
Pozabil boš - to vem - na vse,
kar kdaj morda bila sem ti.

Stojim ob morju.
Ob kompleksnosti vode sveta.
Zrem v rokopisne stavke modre partiture.
Govori mi s krivuljami valov,
ki jih bolj slišim, kot vidim.

Zvok je antirealističen.
Spreminjajočih barvnih razmerij.
Zvočna sinteza moči.
Razkodrano muziciranje violine.

Pustiš me da sem sama
in čakaš da se zlomim.
Potem spet prideš ko se dovolj namolim,
vse vredu je, nikdar boljše ni bilo z nama.

Če ti si slabe volje,
moram jaz še bolj trpeti.
Če zmeda v tebi kolje,
zakaj ne dovoliš da pomagam ti preboleti?

Jesen me vzela je v ranem jutru,
pramen las na tvojih prsih je ostal,
zavila ogenj vere sem v topel žarek,
želela v sebi, da bi te obvaroval.

Tolikokrat sva tukaj že obstala,
več ne štejem let, ne najinih poti,
ljubezen sva globoko v srce skrila,
a nisva znala žalost skriti pred ljudmi.

Sreča izvira iz skupnega delovanja.
Žari ponotranjeno. Je moč,
ki nagovarja z nasmehom
in naredi svet meden s sladkim
zamolklim brenčanjem čebele.

Sreča je odsev tisočerih luči,
je jata žerjavov, ki potujejo na jug.
Občutimo jo v zadovoljstvu,
ki naredi dobro še bolj vzvišeno.
Razčeše v srcu dolge razmršene lase.
Kot ponižna roža kapucinka gleda
prizanesljivo druge rože, ki venejo.

sončni žarki padajo
na prelepe ustnice,
ki polne so strasti,
željne nežnih dotikov,
in vročih poljubov.

vse to prebral sem
iz tvojih iskrivih
svetlih oči, ki
vsidrale so se
mi v moje srce.

najine ustnice si,
eksplozivno želijo,
da združile bi se,
ter ločile se več ne.

Vlečem te, ne pustim, da padeš!
Potrebujem te, da okusiš naslado upov,
ki šumijo kakor svila na robovih kože,
kjer se začenja slabo tkanje sanj.

Dohiti me, iztisni zadnjo kapljo znoja.
Hitim za letečim ptičem. Vzletam.
Rada bi začela vse spočetka.
S čolnom te pripeljem čez vso to vodo,
čez odsvite ognjev te ponesem
in ti se med potjo spomni na sanje.
Vse bi dala, da prideva srečno vanje.

Podarjeni šopek jasmina
se skrije v žensko telo.
Tam cveti in dehti.

Jasmin ima svoje mesto
v bližini srca, ko pa tako diši
po blagih sladkih vonjavah ljubezni,
da se mu ženska duša odpre
in cvetom smehlja.
Z notranjimi očmi slači
bele razprtosti njegovih cvetov.

Topot tisočerih zgodb,
ki vedno znova prihajajo in odhajajo
skupaj v isto smer,
kjer se družijo,
prepletajo pod modro-osivelimi drevesi
napolnjenimi s težavami in veseljem,
ter sanjajo,
sanjajo iste sanje kot odmevi,
ki živijo ta kratki trenutek,
ozke poti.

Vse je tako, kot je bilo.
Le čas se je odselil z Vipavske doline.
Veliko ljudi sem srečala,
ki jih ne poznam in jih prej ni bilo tu.
S kakšno pravico si je čas vzel
svobodo in odšel od vseh ljudi
in stvari, ki sem jih ljubila.
Čas, ki je tako krepko zgneten v mojih prsih,
se spreminja v neki tihi zamirajoči glas,
ki potiho toži o rečeh, ki jih je zapustil.

Vse, s čemer pridemo v stik,
zahteva spoštovanje življenja.
Vrat, skozi katera vstopamo,
ne morejo zapahniti zleknjeni udje.
Volja ne more pridobiti moči
in prestopiti čez prag negotovosti,
če se ni izurila do polne zavesti.

Duri so se na stežaj odprle,
za njimi se razteza
zelena dolina za ledenimi hribi.

Ljubil bi te,
s svojim strtim telesom,
vodil v omamne višave
najlepšega tona violine strasti.
Božal bi te,
preko vratu proti nežnemu hribčku,
počasi z rahlim, bežnim dotikom,
s konicami tresočimi od slasti.

Zopet sam kot nekoč,
zatekam se k bleščeči svetlobi,
ki vedno se je topila zate.
V majhni sobici, na tleh,
ležala si, spokojno spala,
z nasmehom na obrazu sanjala o lepoti novega trenutka.
Topile so se sanje žarečega morja,
ki je usihal z vsako novo kapljico.
Zazrt v svetlobo, ki še pred kratkim žarela je za oba,
ti si jo prižigala,
ji dajala življenje in jo ljubila.
Zopet jo prižigam sam,
še vedno gori, a njenega žara več ni,
izginil je s teboj,
kot da čuti tresočo, mrtvo roko,
ki daje novo ji slovo,
kot da ve,
da umira le zase.

Bil je pozen prelep poletni dan,
ko šem sel sončnim žarkom naproti,
zagledal sem lepotico kako,
izstopa iz sončne svetlobe.

Ko približevala se mi je,
vedno jasnejša podoba je bila,
a istočasno z očmi jo je,
opazovalo tudi moje srce.

Vedno bolj, ko bližala sva se,
vse bolj stiskalo me je,
ko obšla me je, streslo me je,
saj zadela me točno je v srce.

Solza spolzi kot prvič v objemu tvojega telesa,
prva solza zate.
Na najini obali sijala sva v odsevu odtekajočih zvezd,
nežno prepletala dotike življenja,
ustnice strasti
in občutke neponovljive ljubezni.
Sijala sva na črni pločevini
kot človeka ene duše,
enega srca in telesa.