Vlečem te, ne pustim, da padeš!
Potrebujem te, da okusiš naslado upov,
ki šumijo kakor svila na robovih kože,
kjer se začenja slabo tkanje sanj.
Dohiti me, iztisni zadnjo kapljo znoja.
Hitim za letečim ptičem. Vzletam.
Rada bi začela vse spočetka.
S čolnom te pripeljem čez vso to vodo,
čez odsvite ognjev te ponesem
in ti se med potjo spomni na sanje.
Vse bi dala, da prideva srečno vanje.
Medtem, ko se je nabiral prah
in sem te hranila spečega v svoji hiši,
je listje je padalo z drevesa.
Nikar, nikar naj ne bo čas tvoj gospodar!
Tam za živo mejo je nov svet,
polje in cvetje v nežnih barvah
valuje do gležnjev,
drevesa rastejo v nebo.
Za njimi je vzletna steza,
na njej jata, namenjena na obalo,
na kateri ležijo nedotaknjene sanje.
Vlečem te, ne pustim, da padeš!
