Stojim ob morju.
Ob kompleksnosti vode sveta.
Zrem v rokopisne stavke modre partiture.
Govori mi s krivuljami valov,
ki jih bolj slišim, kot vidim.

Zvok je antirealističen.
Spreminjajočih barvnih razmerij.
Zvočna sinteza moči.
Razkodrano muziciranje violine.

Zamolkli glasovi z dušilcem trobente
trgajo mreže z naraščajočo močjo.
Slišim žvenketanje steklenih celic soli.
Inteligentno govorico neslišnega
življenja iker in rib ob vodnih grebenih.

Prostovoljno bivanje življenja,
prostovoljno premagovanje umiranja,
ki prerašča v akustiko velike dvorane,
kjer podeljujejo zlate grammyjije, nagrade neba.

Zazrem se v fantastične skrivalnice naključij,
v razcefrane strasti in obrazne poteze morja,
ki je nase prevzelo križ človeštva.
Iz školjke vstaja Kristus, brez domovine,
ki prostovoljno umira za odrešitev sveta.

Morje nežno otipava obalo, doseže me
in nagovori z likovno domišljijo svoje krvi.
Osvoji me z žarečo in s toplo
sredozemsko sproščenostjo sonca.
Z nezemeljskimi barvami večkrožnih
hierarhij in pijanostjo luninih metuljev.

Tu sem, da sprejmem njegovo sintakso
glasbene govorice valovanja,
ki razumsko nerazložljivo zre vame.
S sufijskim plesom skozi moja čutila
me nagovarja s prvobitno ekspresijo
čustvenega nemira. Udje pod obleko
se zganejo in morje vzvalovi v meni.
Obrnila sem glavo na drugo stran,
kjer rastejo drevesa.

www.tatjana-malec.si