Samodejni zastor je padel pred oči.
Razdeljen je bil na tri dele.
Prvi je zamrta luč.
Drugi je duh, ki se ni mogel izreči.
Tretji je stvar, ki je ni mogoče videti.
Zgodilo se je videnje minevanja.
Vse je bilo neslišno. Tiho.
Kar naenkrat tleskne čez prepad v brezno,
kamor padajo drevesa,
ki rastejo na robu in gledajo čez.
Ezra Pound se zdrzne,
Rimini, anno domini 1454,
ostajam vaš sin vam na voljo
Malatesta de Malatestis.
Nobenih vzdihov ni več.
Suho drevo se je naslonilo na hudiča
in pogledalo vprašujoče
iz brezna v nebo.
Zakaj mu je bilo usojeno,
da je viselo nad breznom
in se prelomilo,
ko ga je močan sunek vetra izrul
in zakaj se narava odreka
svoji modrosti in moči,
da bi ga zasadila v bolj rodovitna tla.
Umiranje korenin na robu brezna
z razmajanimi gibi telesa
je naklonski kot v svetu živih,
ki vžarijo svojo pot navzdol.
Rad bi se primerjal z odpadlimi listi,
ki plavajo med oblaki
in padajo v travo
tam, kjer sem doma.
Samodejni zastor je padel pred oči.
