Ne bom ti več poklanjal rož,
Zamanj čakala boš,
Saj vem, da v mislih si drugod,
Vsak greva svojo pot...

A nekaj pa le vem, povem,
Pozabit te ne vem,
Saj lepih tvoji se oči,
Spominjal bom vse dni...

Ko drug poljubljal te bo v noč,
Objemal ljubil že,
Prisluhni pesmi v tiho noč,
Kje bije ti srce...

jože.k

Nikoli ne reči, da te ne ljubim.
Nikoli ne pomisli, da te zapustim.
Nikoli ne verjemi, da nisem samo tvoja.
Nikoli ne reci mi tega, slišiš, nikoli.

Ste se vprašali kje najde pogum ranljivo srce,
da vztraja še naprej,
da bije še, in vse odpušča,
da trudi se, da drugim novih ran ne pušča?
Kako živi srce, katero je bilo ljubljeno le enkrat
zelo na kratko,
katero je bilo strto in strto drugimi pred vami že
neštetokrat?
Ste se kdaj vprašali, kako je padati „z vrha stopnic“
po katerih si se vzpel s tisočmi
in in tisočmi krvavečih ran in nekdo, ki ti
ponudil roko, da obstojiš na njih si je
zadnji hip premislil in te potisnil dol?

Le šopek rož bi dal v slovo,
Objel, poljubil te,
V oči pogledal, vprašal te,
Zakaj zapuščaš me...

Odhajaš proč, ne vidiš me,
Ostajaš brez besed,
Le nakaj vprašal rad bi še,
Zakaj greš v širni svet...

Veš lunca tebi zdaj povem,
saj drugim še ne smem,
Da hodim k Ančki ponoči v vas,
Bojim povedati na glas...

Le kaj sosedje poreko,
Me fantje preženo,
Pri njej je lepa vsaka noč,
Ko ljubi na vso moč...

Me srečal je zidar,
Po verzih vprašal,
Naj pišem jih,
Da veter jih ne bo odnašal,
Ker veter je kot ura,
Kazalcev nima, rad moč v verzih vzame mraz,
Ko pride prava zima, mimo jim bo čas...

Poslušam ga naprej razlaga,
Je pesnik kot zidar,
Nad kralji vlada,
Če prava bo opeka, zgradba všečna,
V spominu bo ostala lepa, večna...
Le pravih najdi si besed,
Kar vsakemu po meri,
Čeprav ti prenekateri to zameri...

Nasmehni se dekliču , ki poljublja,
Ko ljubezen v objemu mu obljublja,
Le rinkca brani se, fosilna je navada,
Saj danes kul brez, moderna je razvada...

Nekje v daljavi slišim spet prepir,
Le kaj ljudem je, spet kalijo dnevni mir,
Nekdo na rolkah preveč hitel se zaletel,
Ko v trku padel, slušalke nehote mu snel...

Samo prijatelja sva si
lahko, takšna prava,
kot so prijatelji,
ne da rineš vame, saj razumeš, da se dol dajava.

Veš, to meni ni, imam dovolj
tistega, no, saj veš »daj hlačke dol«,
doma pri meni, z mojim se dajava dol
z ljubeznijo, potrebo, res mi je tega dovolj.

Priznam, bil sem neroden,
kot slonček v porcelanu sem
bil, ko sem te prvič 'dobil',
mi je bilo, kot da sem se ponovno rodil.

Z Boča sva šla, bilo nama
je vroče od poti, napora,
rinil sem vate, te prosil,
svoj rilček bi rad ti dal v tvojo nebeško tišino.

Mirna noč z zvezdami obsuta,
lepa beseda v copat obuta.
Narisan cvet - tebi podarjen,
živahen metulj z barvo obžarjen.
Skriti mesec, za mojimi očmi -
gledam mrk ko se zmrači.
Tiha pesem bled dotik,
neznan šepet innemi krik

Vse to vzame čas,
čas spomina, ki je v nas,
vse pobeli da zbledi
še tako rdeča gosta kri.

Deževne kapljice polzijo...
Kot solze.
Le redke imajo moč,
Ostajajo, obmirujejo...
In z njimi sem jaz.
Brez moči, z bolečino.
Brez moči proti tistim, ki so me prizadeli...
Tistim, ki imajo moč ob svoji služabnici,
Tistim, ki jim je laž sveta,
Ko z ustrahovanjem dosegajo svoj cilj...
Ki v strahu pred resnico pokleknejo,
Se sami sebi spovejo,
Ko si naložijo za pokoro še večjo laž,
In zaspijo spokojno...lahkotno,
Pod težo bremena, ki ga ne čutijo...

jože.k

Tam, sredi visokih trav,
kamor redko človek zaide,
kjer živijo legende, bavbav,
od koder nikamor nihče ne uide,
v travi globoki, v travi visoki,
vre tolmun zeleni, resnično globoki,
ob njemu rastlina nežna počiva,
listi njeni, dišijo ti v roki.
Nežno cveti ob tolmunu izvira,
s korenom se trdno njega drži,
v kroni dišeči ljubezen zapira,
če jo poljubiš, v globine zbeži.
Redki so tisti, ki jim je dano,
te rože prekrasne videti cvet,
morda nekomu z dlani je prebrano,
če videl bo njo, bo videl ves svet ...

Moralo je biti tako,
tako kako je suđeno,
neznam zašto tako
rano ga je sebi
pozvao, meni uzeo.
Okrutna tugo odlazi!
Zbogom, sa sobom u
zaborav ponesi sve
boli mojih dana.

Kraj zaprti,
kraj smrti,
kraj trpljenja,
kraj življenja.


Hiša blata,
hiša zlata,
pomoč bolnikom,
preizkušnja svetnikom.

Bije v meni gmota boleča,
srce zlomljeno, krvaveče,
kako boli brez tebe,
solze lijejo…dež, padajo z neba brez oči… oblaka.

Sonce nič več ne sveti,
je črno kot vran na grmadi,
kjer gori vse moje, za kar sem
živel, bil in odšel, ko odšla si, te ni, ne bo te, vem!

Modrost ima človek, ki loči dobre misli od zlih.
Moč pa ima tisti, ki vedno izbere dobre misli.
*
Kar ni dobro za vse, ni dobro za nikogar
*
Vsak dan nova priložnost, da stopiš iz sobe z zrcali v svet kakršen je.
*
Nihče nima toliko moči, da bi škodil drugim brez, da bi škodil sebi.
*
Led je najbolj spolzek, ko se tali.
*
Kraljestvo ni utopija. Kraljestvo brez Kralja pa je utopija.

Ni časa za pesem,
ki te v slabo voljo spravlja,
ko jo prebereš,
čas tvoj dragocen zapravlja...

Res lepša tista je,
ki v ljubezen te pripepelje,
ko moč besed je,
da ti vse grdo v dobro zmelje...

Hodim skozi atomski vek, naš svet, naš čas...
Počasi, vendar zanesljivo vidim kraj poti...
Poti, ki je polna ovir, preprek, zakonov, absurdov...
Ko bogati kličejo k solidarnosti, pomoči revnim...
Naj si pomagajo revni med seboj sami ?
Ko je most med bogatim in revnim vedno daljši...
Ko je agonija revščine kot val, ki bo udaril nazaj...
Ko slepi ne spregovorijo, gluhi ne vidijo...
Ko je postaja miselnost močnejšega bolj prava...
Ko je strup v vodi, zemlji, zraku, darilo dneva nam od nas...
Tistih, ki nam ponujajo drobtinice kot darilo...

Ni moč v verzih,
Kjer ti dih zastane,
Če ljuibezen se v maju vname,
Le tam, kjer pesem je berljiva,
lahkotna nežna, pomenljiva,
V besedah lahka zapeljiva...

Bi pisal rad o pticah, maju,
Osladno kot da sem v raju,
A ptice poletele so,
Na jugu bodo pele,
Le redke bodo tu ostale,
Če preživeti bodo znale...

Sem dreznil gnezdo os,
morda sršenov,
Saj pik boleč je,
smrt prinaša,
Le pips sem vzel,
prižgal si BOSS,
če kdo še vpraša,
to tisti ki življenje krajša,
ga odvzame,

So poletele, poplesale,
V zadnjem plesu pomahale,
Ko strup še zadnji,
Kamu v ubupu,
komu bi ga dale,
le ena moč našla je,
me zadnjič obletela,
v krogu leta, nekaj išče,
kaj na pipsu piše...

V tebi sem našel radost,
napolnjuješ me, moje
mirne dni, očaran od tvoje
notranje lepote... vem, niso sanje, je stvarnost.

Očaran sem od lepot,
ki me obdajajo, lepota
trte, ki jo ziblje sapica,
rože na okenski polici in ti z menoj, čeprav si drugod.

Jaz sem mnogo več od malo.
Kot mali cvet ki ga ponudiš,
majhen, z velikim pomenom se ga je dalo..
Utrgaš me, če se potrudiš!

Rjavozeleno je steblo rumeno,
v žamet odeto in s papirjem speto -
vse želje podarjam, si nič ne želim
poglede premamljam, ljubezni jezik govorim.

Nikoli ne reci,
čeprav po tiho,
da vedela nisi,
da luna gre spat z nočjo.

Da bolj sonce
sveti, ko se ti
smeješ, da noč je
temnejša, ko se jočeš mi.