Ste se vprašali kje najde pogum ranljivo srce,
da vztraja še naprej,
da bije še, in vse odpušča,
da trudi se, da drugim novih ran ne pušča?
Kako živi srce, katero je bilo ljubljeno le enkrat
zelo na kratko,
katero je bilo strto in strto drugimi pred vami že
neštetokrat?
Ste se kdaj vprašali, kako je padati „z vrha stopnic“
po katerih si se vzpel s tisočmi
in in tisočmi krvavečih ran in nekdo, ki ti
ponudil roko, da obstojiš na njih si je
zadnji hip premislil in te potisnil dol?

Ste se kdaj vprašal kako zgraditi nazaj
tisto kaj so uničevali in uničevali
in nikoli ničesar ne naredili, da bi obnovili?
Ste se kdaj vprašali zakaj usta obmolknejo in
le še srce nemo ampak vztrajno in predano nekoga
Ljubi.
Ste se kdaj vprašali kako je, ko ti želi celi svet vzeti
vero v poštenost ljudi in, ko srečaš človeka
kateremu pokloniš zadnje moči vere prav ta začne dvomiti vate?
Ste se kdaj vprašali kako je biti ženska v svetu
moških, ko nate gledajo kot na „simbol“
in ne vidijo v tebi nekoga, ki je vreden ljubezni in zaupanja?
Ste kdaj opazili kako žrtvujete ljubezen zaradi nekih višjih ciljev?
Kako „kasko“ vztrajate v svojem strahu pred ranljivostjo?
Zato, da boste ranljivi morate imeti veliko več poguma kot,
da boste mrzli in hladni.
Si se kdaj vprašal, kako mučni sta bili te dve leti za njo - brez tebe?
Da se je naučila te videti v vsakem, in te slišati v galasbi in
brati v verzih drugih, ampak še vedno to nisi ti – le „zrak“
Ste se kdaj vprašali kako se počuti človek
kateremu ste odvzeli vse in da je tik pred vami enako
je storil nekdo drug in pred njim še drugi?
Ste se kdaj vprašali kako lahko ohraniš nežnost in toplino v srcu
in odnosih, ko te le „tepejo“ in kopajo v „ledenem oceanu“?
Ste kdaj pogledal, kako je na „drugi“ strani?
Vi pa trmasto in vztrajno vidite le „svojo“.
Se vprašamo...

Se ne poslavljam
se obnavljam ;)
********