NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sreda 15-maj
  • Umanotera vabi na razpravo ob evropskih volitvah 2024
  • Vabilo na Festival duševnega zdravja 2024

  • četrtek 16-maj
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • petek 17-maj
  • EKO 9: Oči v skali

  • sobota 18-maj
  • Mesec mode v muzeju

  • nedelja 19-maj
  • Čarobna glasba Harryja Potterja

  • četrtek 23-maj
  • Povabilo za sodelovanje na Veselem dnevu prostovoljstva 2024

  • nedelja 26-maj
  • VegaMarket v Mariboru

  • ponedeljek 27-maj
  • Still Corners (UK) - 27. 5. 2024, Škofjeloški grad - Festival In Memoriam prof. Peter Hafner - 15 let

  • petek 31-maj
  • Operna noč

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Cottolengo   
    ponedeljek, 2. junij 2008 @ 21:49 CEST
    Uporabnik: hierhod

    Kraj zaprti,
    kraj smrti,
    kraj trpljenja,
    kraj življenja.


    Hiša blata,
    hiša zlata,
    pomoč bolnikom,
    preizkušnja svetnikom.


    Križ na prsih,
    križ v srcih,
    križ v očeh,
    križ na rameh.


    Njegova rana,
    tvoja rana,
    moja rana,
    božja rana.


    Molitev tiha,
    molitev vzdiha,
    molitev vstaje,
    molitev predaje.


    Zvon udarja,
    začne Kalvarja,
    človek pazi zdaj,
    da prideš v sveti raj.


    Resničnost huda,
    resničnost kruta,
    resnica sama,
    resnica sveta.


    Srce široko,
    srce globoko,
    srce ranjeno,
    srce preganjeno.


    P.S. Cottolengo je velik kompleks bolnišnic in hiralnic v Torinu, v Italiji.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja hierhod
  • Več s področja * Poezija, pesmi in verzi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Cottolengo | 9 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Cottolengo

    Prispeval/a: Violeta dne torek, 3. junij 2008 @ 06:00 CEST
    Pozdravljen Hierhod.
    Lepa pesem in ta kraj je sicer vsepovsod...

    Želim ti lep dan ;)


    Cottolengo

    Prispeval/a: hierhod dne sreda, 4. junij 2008 @ 22:08 CEST
    Da, Violeta, ta kraj je povsod. Za majhno osvetlitev bom navedel odlomek iz dnevnika:

    Vsak bolnik je bil svet zase, vržen v neko prisiljeno vesolje, vseprevečkrat hladne in mrtve skupnosti podobnih svetov.

    Vsak bolnik mi je direktno segel v srce.
    Niso poznali vljudnostnih fraz in predsodkov. Bili so kot otroci.
    Hitro so bili užaljeni in prizadeti.
    Pred njimi nisem mogel skriti nerazpoloženja.
    Vse so čutili.

    Tudi se niso zmenili, če sem bil dobro razpoložen in po meditaciji duhovno okrepljen.
    Na svoj način so doživljali svet in svoje krize.
    V takih situacijah sem se včasih čutil nemočnega.
    Čutil sem, kako različne načine uporablja Bog za razodevanje.

    Večkrat sem bil čustveno prizadet in ranjen, ker sem se na bolnike navezal.

    Ko sem kakšnemu bolniku iskreno pomagal, sem ob tem doživljal veliko tolažbo, drugi dan pa me je isti bolnik pljunil ali pa ugriznil... Torej si ni zapomnil, da sem mu včeraj z ljubeznijo pomagal.
    Tako sem si zapomnil, da je ljubezen v človeškem svetu po večini vredna le za trenutek in nič ne pomaga, če obujaš spomine na prejšnjo.

    Treba je vsak dan znova izkazovati ljubezen.
    To je res bil poduk prve vrste, ki sem ga kdajkoli imel.

    Ljubezen tudi ni vedno ista, nima obrazcev.
    Če je en dan pomagalo to, da sem bolnika le pobožal, ga je drugi dan to raztogotilo.
    Tako nisem nikoli delal tistega, za kar sem mislil, da bo bolniku všeč in bo potolažen.

    Vse to je rodilo spoznanje, da moram sebi umreti, če hočem božjo ljubezen prenašati na druge. Kar pa ni tako strašno, kot se od daleč zdi.



    Cottolengo

    Prispeval/a: Violeta dne sreda, 4. junij 2008 @ 23:20 CEST
    Ko sem kakšnemu bolniku iskreno pomagal, sem ob tem doživljal veliko tolažbo, drugi dan pa me je isti bolnik pljunil ali pa ugriznil... Torej si ni zapomnil, da sem mu včeraj z ljubeznijo pomagal.

    …Ne vem ali si on ni zapomnil, mislim, da le ne verjel v iskrenost tvojih dejanj (ti si ob tem doživljal tolažbo, v tem je stvar) ali pa je bolnik videl preveč usmiljenja k sebi, ker si je mislil, da v njem vidiš le bolnika, ki je vreden usmiljenja in ne vidiš njegove moči, on pa v svoji bolezni se vidi in tudi je veliko močnejši.


    Tako sem si zapomnil, da je ljubezen v človeškem svetu po večini vredna le za trenutek in nič ne pomaga, če obujaš spomine na prejšnjo.

    …To tudi ne drži vedno, mislim, da si dobro spomniš ljudji, ki so ti izkazovali naklonjenost, ljubezen v težkih trenutkih, mogoče prav tisti trenutek nisi tega sprejel pozneje se pa tega spominjal s hvaležnostjo. Zato srečni so tisti, ki znajo ceniti ljubezen v istem trenutku, ko se z njo srečajo v bilo kateri obliki. Saj pljunek ali ugriz je tudi neke vrste ljubezen (tedaj se je potolažil bolnik in, če je to tvoj cilj – da se potolaži bolnik in ne ti potem si lahko spet zadovoljen saj je smisel v tem, da ne pričakujemo povračila, a ni tako? Čeprav priznam se temu naučiti res ni lahko, vsak človek si želi vsaj malo Iskrene hvaležnosti za svojo dobroto. Ampak - »Naredi dobro in ga vrzi v vodo« »Naj tvoja leva roka ne ve kaj dela desna«).

    Na takih življenjskih primerih se učimo razumevanja tuje bolečine in si lahko tudi zamislimo nad tem, da pravzaprav ne vemo kaj čaka nas in kako bi se mi obnašali na mestu bolnika.
    Pa tudi ni treba hoditi daleč, če osrečiš ali potolažiš vsaj enega človeka , le teh v naši bližini je ogromno (za enega je "konec sveta" resna bolezen za drugega "šus iz matematiki") že tedaj si naredil veliko.



    Treba je vsak dan znova izkazovati ljubezen.
    To je res bil poduk prve vrste, ki sem ga kdajkoli imel.

    Tole pa bi veljalo za S misel življenja na pozitivkah pa - tedna.

    Z vsem spoštovanjem k tebi Hierhod

    Violeta


    Cottolengo

    Prispeval/a: titanic dne četrtek, 5. junij 2008 @ 09:00 CEST
    Pozdravljena hierhod in Violeta

    Preberem tudi pesmi, res ne vedno tako kot članke, pa mi je ta segla do srca, kar sta pomagala tudi vajina komentarja.
    TO je zame kvaliteta. Način izražanja, čutenja, resničnega življenja, ki ga doživlja posameznik. Iz takega članka ali komentarja lahko dobimo duhovno hrano, ki se spremeni v tisto ljubezen, ki jo dajemo drugim. Nežnost, milina, sprejemanje, ja brezpogojno sprejemanje človeka, saj vsak živi kot zmore, vsi na svoj način »trpimo« takšne ali drugačne bolečine, zavedne ali nezavedne.

    Časa pa imamo-seveda omejeno v tem življenju-da rastemo, se učimo ljubezni in se približujemo brezpogojni božji ljubezni.

    Prav človek, ki si je izbral poklic, da pomaga drugim (zdravniki, socialni delavci, terapevti…) ima izjemno priložnost graditi svojo osebnost na spoznavanju brezpogojne ljubezni. Vse kar daje, naj daje iz sebe brez računice, saj dobi za svoje delo plačilo v materialni (denarni) obliki, obenem pa se lahko tudi zaveda, da dobi visoko plačilo v nematerialni obliki, če izpolni svoje poslanstvo na način, kot se od njega pričakuje in za to, kar si je sam izbral. Priložnosti, s katero se zdravniki srečujejo vsak dan, vsak trenutek so velike, da se jih mnogokateri sploh ne zaveda. Nič mu ni treba drugega delati, saj dobi za svoj trening duhovne rasti, graditev sebe in svoje osebnosti povrhu še plačilo. Sicer če dobro premislim imam tudi jaz, ti in vsak v vsakem delu, v vsakem odnosu priložnost graditi sebe v boljšo osebo.

    Z ljubeznijo v lep dan, Melita



    Cottolengo

    Prispeval/a: hierhod dne četrtek, 5. junij 2008 @ 21:12 CEST
    Melita,

    hvala ti! Zelo sem vesel, da se te je pesem dotaknila. Tako vem, da nisem osamljen v svojem doživljanju. Hvala ti.

    Lep pozdrav!

    hierhod



    Cottolengo

    Prispeval/a: hierhod dne četrtek, 5. junij 2008 @ 21:17 CEST
    Violeta,

    odlično si analizirala vrstice, ki si jih izpostavila v svojem komentarju. Lahko rečem, da vse drži. Hvala ti.

    Lep pozdrav!

    hierhod


    Cottolengo

    Prispeval/a: dunja dne sobota, 7. junij 2008 @ 20:25 CEST
    Hierhod ljep pozdrav,

    Tvoja pjesma je jako lijepa, istinita, bolna i
    puna doživljene ispovijedi.
    Hierhod, znaj samo jednu stvar, moći i znati dati sebe
    bolesniku, osobi koja teško trpi, tj. razumjeti taku osobu
    ne može svatko.To mogu samo posebne osobe.
    Takav moći biti je samo Božji dar.
    Tebe je Bog nagradio tim darom.Želim ti svako dobro.
    Neka u svim ljudima prevlada ljubav, sloga, mir i sve dobro.

    S poštovanjem,
    Dunja



    Cottolengo

    Prispeval/a: hierhod dne sobota, 7. junij 2008 @ 21:44 CEST
    Dunja,

    hvala ti! Ja isto želim da u svim ljudima prevladaju ljubav, sloga, mir i sve dobro. To nam je jedina prava budućnost. Da sam mogao raditi sa ljubavlju oko bolesnika bio je zaista Božji dar. Ako čovjek želi u punini prihvatiti ovaj ili sličan dar, onda se mora odreči svojoj zemaljskoj karijeri. Treba tada znati da je naša prava domovina na nebesima ili u novom postanku (stvarenju).
    U ovoj talijanskoj bolnici sam mogao vidjeti svašta. Samo jedan detalj: Tamo je bio odjel gdje su bili muškarci između 17. i 80. godine života (do svoje smrti). Ti muškarci su imali i tjelesni i duševni poremečaj od rođenja. Među njima je bio i jedan sin, valjda od nekakvog sicilijanskog mafijaša. Taj mafijaš bi dolazio svaka tri mjeseca da bi donirao lovu za taj odjel bolnice. Samo bi pitao kako je sin a vidjeti ga nikada nije htio, kamoli ga zagrliti. Očito je bio razapet između karijere i ljubavi.
    Ovaj rad u bolnici sam polako smatrao kao nešto normalno. Na kraju sam mislio da to može svaki čovjek, samo treba probati. Sada vidim da to možda i nije tako. Ne mogu biti svi ljudi za sve. Uz to se sječam misli jednog filozofa koji je rekao da ne smijemo reći "ovo ne mogu", nego "ovo još nisam probao".
    Još jača su duhovna dijela ljubavi. Prije par godina me jedna osoba molila da joj oprostim prilično tešku stvar. Oprostio sam joj. Ta osoba se rasplakala i rekla mi da sam svemirac, da nisam sa ovoga svijeta. Mogu reći da nisam bio zadivljen nad samim sobom nego zaprepašten nad izjavom. Ako je opraštati nešto tako rijetko, onda teško nama. Razumijem da je teško oprostiti ako te nitko ne moli za to. A da ne oprostiš i tada kada te netko moli za to, onda je to druga priča.
    Ali je i velika istina da čovjek možda treba puno vremena za opraštanje. Na kraju treba reći, da je i pravo opraštanje Božji dar.

    Dunjo, ti si hrabra osoba. Ti znaš cijeniti ljubav. Ti ne bježiš od nje, pa makar to znaći patnju i bol. Ljubav te vodi i čuva.

    Ljepi pozdrav!

    hierhod





    Cottolengo

    Prispeval/a: dunja dne nedelja, 8. junij 2008 @ 14:27 CEST
    Hierhod,
    Samo odprt um sprejema modrost,
    samo odprte roke sprejemajo darove in
    samo odprto srce sprejema ljubezen.

    Tople pozdrave in vse dobro,
    Dunja


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,61 seconds