Bije v meni gmota boleča,
srce zlomljeno, krvaveče,
kako boli brez tebe,
solze lijejo…dež, padajo z neba brez oči… oblaka.
Sonce nič več ne sveti,
je črno kot vran na grmadi,
kjer gori vse moje, za kar sem
živel, bil in odšel, ko odšla si, te ni, ne bo te, vem!
Dnevi s teboj, bili so podobni
dnevom, orkanom, moč tsunamija,
bila si divja, živa, kot rojena iz vulkana,
kot Boginja Pele, zame si bila Hebe, boginja večne mladosti.
V prsih mojih počasi kot urni
mehanizem, ki čaka mojstra roko,
dušo človeško, bije zlomljeno
srce, nate čaka, da vanj vliješ smisel življenja, energijo moči.
Kličem te: » Esa, usoda, zakaj
ravno jaz?« ... ni odziva, samo
odmev ali morda samo glas, jaz, moj,
ki tava kot večni popotnik, z odprtimi očmi sanja, išče svojo muzo.
Bije v meni gmota boleča,
