Mirna noč z zvezdami obsuta,
lepa beseda v copat obuta.
Narisan cvet - tebi podarjen,
živahen metulj z barvo obžarjen.
Skriti mesec, za mojimi očmi -
gledam mrk ko se zmrači.
Tiha pesem bled dotik,
neznan šepet innemi krik

Vse to vzame čas,
čas spomina, ki je v nas,
vse pobeli da zbledi
še tako rdeča gosta kri.

Zvezde žrejo noč z močno,
besede s težko brcajo nogo.
Cvet usahne in umre,
metulj pokolje barve vse.
Mesec dviga svoje še ljudi,
dotiki žagajo in pesem zakriči.
Še šepet glasno govori
in krik, ki nemo je zaspal - zdaj hudobno se smeji.

Vse to vzame čas,
čas spomina ki je v nas -
tudi če še kaj živi,
čas bolečinie uniči, da več NI.