Tam, sredi visokih trav,
kamor redko človek zaide,
kjer živijo legende, bavbav,
od koder nikamor nihče ne uide,
v travi globoki, v travi visoki,
vre tolmun zeleni, resnično globoki,
ob njemu rastlina nežna počiva,
listi njeni, dišijo ti v roki.
Nežno cveti ob tolmunu izvira,
s korenom se trdno njega drži,
v kroni dišeči ljubezen zapira,
če jo poljubiš, v globine zbeži.
Redki so tisti, ki jim je dano,
te rože prekrasne videti cvet,
morda nekomu z dlani je prebrano,
če videl bo njo, bo videl ves svet ...
Sinoči sem sanjal, sanjal sem Njo,
rožo edino, nežno in plaho kot srna
in v sanjah želel sem le videti to,
kako cveti ob tolmunu, Marjetica Črna ...
Tam, sredi visokih trav,
