Novo leto, kot vsako, pride
in zopet odide....
Naj vam pred vrata prinese darila bogata -
ljubezen in zdravje,
veselje in slavje,
zraven pa vrečo napolnjeno s srečo ...

To vam Nataša želi pa imejte se tudi vi ...

Življenjska pot nas vodi skozi čas
ravnine, vzpetine, strmine prehodi vsak od nas.
Malo peče malo boli, ko padeš na vse štiri.
Brž se poberi in nadaljuj pot čaka te še veliko preprek in zmot.
Malo sem, malo tja in veseli se, da še daleč je do cilja.
Uči se in opazuj, ničesar ne obžaluj.
Veselja in radosti ter polno glavo modrosti lahko nosiš s seboj.
Ljubezen seješ, žanješ strast ne bodi nikogaršnja last.
Kdor te ne ceni in spoštuje, te samo obrekuje za take ni vredno upočasniti korak
potem te lahko zmede prav vsak.
Korakaj naprej kot pravi vojak.

Za skrbi, velike težave
so krive zmote in sodbe;
prav nič obžalovane
niso zlahka oproščene.

Jeza poraja zamere,
iz dneva v dan večje
so klice sovraštva,
sprožajo zla dejanja.

Neodpuščeno je breme,
ki kopiči zamere;
kjer vest se odriva,
vrti se kolo maščevanja.

tako kot ti
nikoli nisi bila od srca
katero se lahko vda
v to samoto in temo
kot je zjutraj tako hladno
tako hudo tako lepo
da kar navadiš se na
brez občutje in slepoto
katera ne zapusti te lahko

tako je ,kot v sanjah nekaterih
kateri sanjajo podnevi in
ponoči ropotajo
po oblakih s palčkami sreče
in nekako so zadovoljni
ko pride novi dan

Če sem resna, nisem smešna,
le premišljujem, z glavo zmigujem,
kaj z ljudmi je ne poznajo več šale,
celo tiste preproste, prisrčne in male.

Če kakšno ven butnem se mi smejijo,
nato pa še kaj podobnega slišati želijo.
Življenje je brez smisla, le za slabo voljo,
solze, dneve vedno polnih skrbi,

Zato nasmejati se nič hudega ni,
koristi zdravju, počutju, starim in mladim,
doma, v službi, na ulici, ob kavici... povsod,
če pa zineš kakšno hudo, pa bolje brez navzočnosti otrok.

Berem, berem in berem,
pa nič ne preberem,
gledam gledam in gledam,
pa nič ne vidim,
poslušam poslušam,
pa nič ne slišim, seveda,
pozabila sem prižgati TV

Pa saj je vseeno,
nič nisem izgubila,
nič zgrešila le prihranila,
ta čas sem pekla palačinke,
takšne z marmelado,
vas bi povabila pa jih ni več,
sem jih kar pojedla.

So prazniki že pred vrati,
se bo peklo kuhalo in pilo,
lenarilo, opravljalo, nakupovalo,
nas trgovci spet oberejo do kosti,
ko gre za denar milosti ni,
Ko pridem domov mi bo težko,
kupovati je preveč naporno,
pa še kup vrečk bom tovorila.

Nekaj sem prinesla, bilo je poceni,
nekaj zato ker me bodo žrebali,
pa nekaj ker je bil popust,
potem so spet nekaj filmali,
bom popularna, soseda pa se bo žrla
napravila pa sem eno napako.
Listek s seznamom sem pozabila doma,
a bilo je vredno, poceni ni kaj.

Minili časi so brezskrbna bila je mladost,
odpuščanje zaposlenih bila je norost,
le redko kdo je prosjačil, bil brezdomec,
v kuhinji vedno se kaj našlo je za v lonec.

A čas je tekel želeli vse naj se spremeni,
nič več ni tako kot takrat bilo je tiste dni,
zdaj v drugih časih se živi, vse v redu prav,
kar manjka vsak iz spominov si bo jemal.

Le za jutri me skrbi, malce me je strah,
važno da se sliši vsaka naša misel glas,
lahko še sedaj živimo s svojimi spomini,
najlepšim sanjam predani čeprav pozimi.

Zlo ima tisoč obrazov,
zaradi nas je skoraj neuničljivo;
vsenaokoli je polno dokazov
za ljubezni nešteto porazov.

Zlo premore tisoč izgovorov
za vse prikrite podle naklepe,
neti spore, vojne, maščevanje;
naše hudobije so mu vir energije.

Zlo si prilašča glavno besedo,
od brezbrižnosti večine je gnano,
naša nemoč daje mu moč,
drugim in sebi v nesrečo.

Vesel je bil, ves nasmejan,
zanj bil najlepši ta je dan,
postal bo oče, srečnež žari,
že mladi par po zibelko hiti.

Prišel je dan, ko sta se rodila,
ne en kar dva fantka se bila,
imena dvojčkoma sta izbrala,
še eno zibko brž sta poiskala.

Resnično rojstvo čudež narave,
seme iz ljubezni čarobno vzklilo,
naj zdravje, sreča družino veže,
v življenju le z dobrim postreže.

Ja, beseda se vedno veliko velja.
V njej človek človeka lahko prepozna.
Vse težave in bolesti lahko z njo preseže, nova prijateljstva naveže,
včasih pozabi na svoje gorje,
ko zasliši, kaj vse drugemu godi se.

Za pogovor je treba le voljo in čas,
pa slišati drugega in njegov glas.
Prisluhniti drugemu, slišati ga,
tega še vedno vsakdo ne zna.
Morda niti noče, ali ne upa,
morda pa včasih preprosto obupa.

Je vsaka domača žival
nege, ljubezni deležna?
Eno ljubkujemo in razvajamo,
drugo okrademo ali pojemo?

Ukročeni, nasilno spremenjeni
smo le neusmiljeni ječarji?
Z lovom v zver jo spreminjamo,
naravo, svobodo odvzemamo?

Ribe niso postna hrana,
niso jed čutečega človeka,
zato nič za petek ali svetek
naj ne ujame se na trnek.

Naj le bodo neuporabne
vabe, mreže in harpune,
kitolovke pa sramota
in akvarij nikomur ječa.

Krokodil res ni kriv,
če točimo solze kot krokodil
nad tujo bolečino, nesrečo,
vendar krivico podpiramo.

Naši predniki so bili le lačni,
kasneje že pogoltni, nasilni;
od njih so se naučile živali
uživati meso, zanj ubijati.

Nekoč ubijanje za kos mesa,
nato za več ozemlja tujega,
danes za prevlado, bogastvo,
nedotakljivost, dvomljivo slavo.

Prečudoviti, Ljubljeni,
ki odbiraš nežne, svetle tone
zgodbam mojih dni,
in jih včasih orosiš
s solzami hrepenenja,
ki kot dež kapljajo mi v srce,
da ga zbistrijo, okrepijo…

Razpiraš ustnice
v blažen mi smehljaj
neskončne sreče,
ki ne izgine iz srca
tudi kadar se priplazijo na plan
oblaki mrke žalosti, skrbi,
da bi mi skalili dan…

Pridi, da gradove zlate
sezidala bova si v neba sinjine
in v oblake bele.

Pridi, dokler je nebo še sinje,
dokler so oblaki beli,
da ne bodo prehiteli
naju temni mraki.

Pridi, dokler nama svetle nade
preostaja za gradove zlate.
Čakam nate …

skuhal si kavo
žametno nežen okus
popila sem te

stopila sem se
v poljubu slovesa
in te vrnila

zdaj tavam srečna
ničesar več ne rabim
le ponovitve

Vem, da name spomnila zagotovo se boš nekoč,
ko te bodo vsi zapustili samo tako rekoč.
Se še spomniš, ko bila si moja ljubljena,
ko do ušes bila sva oba zaljubljena?
Ko bi te videli, bi dojeli, da angeli obstajajo
in da v nebesih prelepo pojejo Bogu ter rajajo.
Nočem točiti več vsakodnevno solze za teboj,
moram pač naučiti se živeti sam s seboj!
Kar nekaj zaobljub je, ki sem jih prelomil,
vem ljubljena, da močno sem ga polomil.
Telo je vedno vztrepetalo, ko sem te poljubil,
a črni demon najino zvezo nalašč je pogubil.
Sonce tisti dan prenehalo zame je sijati,
črne sence pa v ksiht začele so se mi smejati.
Sedaj sem samo še strta in osamljena duša,
ki jo bridko življenje vsak dan preizkuša.

Po celem životu streslo mi je kosti,
ker bilo mi je grozno, izpod časti.
V najin dom pripeljala novega je človeka,
najin otrok pa cel večer že joče - veka.
Ni bilo ji mar ne za otroka, ne za mene,
dojel sem, da za bogastvom samo se žene.
Kako lahko zaklala me je v dušo?
Na trenutke pomislil sem že na rušo ...
Revni ''pesnik'' s teboj mi vse je že odveč,
jaz pa zaslužim z njim si malo več!
Začela pakirati svoje je obleke in stvari,
ne poskušaj preprečiti mi to, me posvari.
Tako ostala sva z otrokom čisto sama,
ne briga jo za naju, ker postala je ''dama'' ...

Ljubim te in vem, še naprej te bom ljubil,
čeprav vem, da davno sem te že izgubil ...
Nekoga drugega nekoč boš vzljubila
in mojo dušo ter srce boš s tem ranila.
Čas z leti, z veliko hitrostjo bo mineval,
jaz pa drugi čustva ne bom razodeval.
Mnogo noči prebedim vse tja do zore.
Bog, zakaj doživljam takšne hude more?
Moji menjajoči občutki beli so in črni,
res lepa in podobna dolgonogi si srni.
Sedaj počutim se tako obupno, grozno.
Kaj naj rečem? Sedaj je vse prepozno?
Grenak priokus preteklosti bo ostal,
jaz pa na dežju včasih ves sam bom stal ...

Le kam potujemo z našo miselnostjo,
ljubeznijo do materinega jezika,
Smo pozabili da smo Slovenci?
Naše obnašanje je nesprejemljivo!
Slovenščino ignoriramo povsod…
Začne se z reklamami elektronskih medijev,
poimenovanjih prodajnih izdelkov,
ko se na prvo mesto postavlja tuj jezik…

Imamo slovenske besede poimenovanja,
vendar je prevladala tuja beseda, ime proizvoda
je za to prodajni proizvod boljši…
ne, ni le naš odnos do SLOVENŠČINE,
je takšen kot ne bi smel biti do MATERINŠČINE!
Naš materinski jezik izginja, gre v pozabo.
Izginja pa tudi naša identiteta, naš jaz.

Sprehajam se po cvetočem travniku svojih misli.
Tovrstno cvetje in zelenje je živahno barvito.
Prevladuje rastje toplih barv, na katerem se oko rado ustavi,
da se spočije ob svežini nedosegljive lepote,
lepote, ki jo moraš najprej znati zaznati s srcem,
da lahko potem resnično ostrmiš nad vso veličino njene preprostosti.
Ta moj travnik pa je samo neznaten približek resničnega veličastja lepote,
ki jo le nejasno sluti moja duša,
lepote, ki jo je nasipal Sejalec – Stvarnik v sleherno srce.
Lepote, s katero je ljubeče zaznamoval vse kar biva in kar je.
Ta Lepota se v resnici imenuje Ljubezen.

Danijela Premzl

Živim v samoti in sem zelo osamljen,
od prijateljev ter sveta sem zapostavljen.
V goste ponoči hodijo mi sence, zli duhovi,
čez dan pa borim s svojimi se strahovi.
Včasih napišem kakšno pesem, poezijo,
kateri nekateri ljudje se ji v brk smejijo.
Pišem o življenju, ljubezni in smrti,
da zadostim svoji duši melanholični, strti.
Moja rana ljubezen že zdavnaj je umrla,
ko nekega dne je odšla in srce mi strla.
Prepuščam žalostnim zvokom se kitare,
najraje pa poslušam najine pesmi stare.