Solze Maye

ponedeljek, 16. avgust 2021 @ 21:26 CEST

Dežne kaplje hladijo njen obraz
z vsakim korakom izgublja se čas
brezciljno jo vodi po poti naprej
v sebi počasi ne zaznava več mej.

Skrivnostne podobe, svet neznan
kliče davno pozabljen spomin ji na plan
čas, ki neusmiljeno teče mimo nje
opominja, da končno se sebe zave.

Vstopi v omamne zelene livade
gozdove prostrane, zasliši njih glas
rojeva svetloba se, nov čas...
...duša prepolna je nade...

Pogovor dreves, ki to ni
Resnica?... Morda... Se le zdi?
Obstaja zares takšen svet
čaroben, kot v pesmi poet?

So sanje?... Preživo je zanje
So želje?... Predaleč jo pelje
narava prepolna vprašanj
zapelje, vodi jo vstran...

Vodi v življenje igrivo zeleno
osupne jo močno, iskreno
pod krošnjo počiva sedeče
ko gozd ji potihem šepeče.

Svojo zgodbo pove ji drevo
ji žalost povesi pogled in oko
po licu se solza ljubezni spusti
duša boleča ječí in ihti.

Dotakne ljubeče se solze drevo
posrka jo vase, zahvali za njo
s svojim milim glasom odgovori
da neopisne žeje več ne trpi.

Dekle pogleda še enkrat drevo
spusti solzo ljubeče v slovo
še eno kapljo, kolikor le zmore
da še kakšno drevo si od žeje opomore.

Aljaž Čuden & Mirjana Gabrovec

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija-Pesem-Solze-Maye-Drevo-Gozd