Iva Breščak

(Resnična zgodba iz novel Ogenj, izdalo Katoliško tiskovno društvo Gorica, Tisk Grafica Goriziana, Gorica, 1993, ponatis izdaje iz leta 1940, II. del - uničena izdaja pred tiskanjem za časa fašizma - , iz izbora novel že priobčenih v Ženskem Svetu in Naših Razgledih v dobi med prvo in drugo svetovno vojno)

Kadar stopam v tujini po ulicah ali sedim kje med tujci in gledam množico, ki neprestano kakor voda v reki drvi mimo mene, opazujem lepe in nelepe, pomembne in brezpomembne, meni tuje in neznane obraze – takrat se vzbudi v srcu tista mehka in topla želja, ki jo nosim v tujini zmerom v sebi in ki je od dolgega čakanja še vse večja in gorkejša; rada bi srečala v tujini med meni neznano in tujo množico meni znan in domač obraz, tisti, ki mi je najbolj pri srcu – rada bi srečala Zgonikovo Gusto.

Piše: Igor Kononenko

Peace Pilgrim – Romarka za mir (1908 - 1981) razsvetljena mojstrica, romarka in modrec.

Romarka, ki se je popolnoma prepustila svojemu notranjemu klicu in živela po njem. Peš je v 28 letih prehodila preko 35.000 milj po celotni ZDA in vse imetje nosila s seboj v žepih. Prehodila je vseh 50 zveznih držav, 10 kanadskih provinc, dele Mehike, z letalom pa je trikrat obiskala tudi Aljasko in Havaje.

Rodila se je z imenom Mildred Lisette Norman Ryder na majhni kmetiji v vasi Egg Harbor, New Jersey, na vzhodu ZDA, kot tretji otrok staršema Josephine Marie (Rauch) in Ernestu Normanu. Živela je v skromnih razmerah in imela srečno otroštvo. Ni bila deležna nobene formalne verske vzgoje. Bila je bistra in dobra športnica. Za razliko od sošolcev ni ne kadila ne pila alkohola. Ob koncu gimnazije se je začela spraševati o smislu življenja in o bogu.

Sprva je iskala razumske odgovore, a ker jih ni našla, je vse bolj razvijala svojo intuicijo, ki ji je dajala vse globje in globje odgovore. Leta 1933 se je poročila, vendar sta si bila z možem kmalu popolna tujca. Sčasoma, ko je bila že v službi, je spoznavala nesmiselnost kopičenja denarja in materialnih stvari. Do preobrata je prišlo, ko je v obupu in v zelo globokem iskanju smisla življenja nekoč leta 1938 celo noč hodila po gozdu. Na jasi, obliti z mesečino, je molila: »Prosim, uporabi me!« Takrat se je nanjo spustil silen mir. Kot sama pravi, je bila to točka, s katere ni vrnitve.

Zapovedi današnjega časa so: zabavaj se, uživaj; počni, kar te je volja ; kupuj kolikor moreš in želiš; ne meni se težave drugih. To sicer ne velja za vse ljudi, lahko pa bi rekli, da gre za glavni družbeni tok, ki ga spodbuja predvsem gigantski sistem proizvodnja-mediji-potrošnja. In običajna obrazložitev: ˝saj smo svobodni in živimo v svobodni družbi˝. Toda, kaj je svoboda? Ali svoboda lahko prenese omejitve? Ali obstaja svoboda z omejitvami?

Za ne-svobodnega smatramo tistega človeka, ki je bodisi zaprt bodisi se iz kakih drugih razlogov ne more svobodno gibati. To je res nesporno omejevanje svobode - torej ne-svoboda (včasih tudi upravičeno; če gre za resna kazniva dejanja). Danes pa se smatra omejevanje svobode tudi omejevane človekovih želja. Ravno naše želje pa so tiste, ki spodbujajo pretirano potrošnjo in posledično vse večje obremenitve okolja. Želja se danes ne sme omejevati, kar je predvsem interesu ogromnega sistema proizvodnje-medijev-potrošnje.

Piše: Igor Kononenko

George Ivanovič Gurudjieff (?1877-1949)
grško-armenski filozof, mistik in duhovni učitelj.

Rodil se je v Aleksandropolju (Leninakanu) v Armeniji v takratni Rusiji blizu turške in iranske meje. Oče je izhajal iz grške družine, ki je v Rusijo pobegnila pred turškimi pohodi. Gurudjieff je imel še mlajšega brata in sestro. Na jugu Kavkaza se je poleg pravoslavnega krščanstva spoznal s kulturami mnogih narodov: Rusov, Grkov, Turkov, Irancev, Tatarov in Armencev. Sprva je krajši čas hodil v grško šolo, zatem pa so ga prepisali v rusko šolo, hkrati pa je pomagal očetu pri različnih opravilih. Ker je bil nadarjen, so ga izpisali iz šole in je nadaljeval šolanje pri zasebnih učiteljih. Zgodaj se je začel zanimati za temeljna življenjska vprašanja.

Začel je potovati, da bi našel odgovore. Tekoče je govoril osemnajst (neevropskih) jezikov, hkrati pa se je izuril v različnih poklicih, duhovnih in mističnih tehnikah, svetih plesih ter borilnih veščinah. Trikrat je bil tudi hudo ranjen. Prepotoval je velik del srednjega in dalnjega vzhoda ter srednje Azije, kjer je uspel navezati stik z različnimi težko dosegljivimi okultnimi in duhovnimi centri. Od mnogih mistikov in duhovnih učiteljev je zbral starodavna učenja in jih združil v celovit sistem (sam ga imenuje tudi ezoterično krščanstvo).

V vsakem bitju leži seme popolnosti.
Da bi to seme vzklilo, pa je potrebno sočutje…

Iz knjige Umetnost sreče - Priročnik za življenje
Njegova svetost Dalaj Lama in dr. Howard C. Cutler

SEBE MORAŠ SPREMENITI, NE PODNEBJA.

Čeprav bi preplul neizmerno morje, čeprav bi, kot pravi naš Vergil "ostajale za teboj dežele in mesta", bi te, kamorkoli bi prišel, spremljale napake.

Kaj se čudiš, da ti potovanja nič ne koristijo, ko pa sebe nosiš s seboj? Teži te prav tisto, kar te je pognalo na pot. Kaj lahko koristijo nove dežele? Kaj spoznavanje mest ali krajev? To premeščanje je zaman.

Sprašuješ, zakaj ti ta beg ne pomaga? Bežiš s seboj. Breme, ki ga imaš v sebi, je treba odložiti; prej ti ne bo všeč noben kraj.

Ko pa se boš osvobodil tega zla, ti bo vsaka sprememba kraja postala prijetna; tudi če boš pregnan v najbolj oddaljene dežele, če se boš preselil v kakšen odmaknjen kraj v tujini, bo ta zate prijetno bivališče, pa kakršnokoli že bo.

Ko se s kom družim,
naj se imam za najmanjšega med ljudmi in naj imam v srcu tega človeka za največjega…

Ko vidim zla bitja,
ki jih mučita greh in bolezen, naj mi bodo ljuba in dragocena, kot če bi našel velik zaklad…

Ko zavistneži slabo ravnajo z mano,
me sramotijo in obrekujejo, naj doživim poraz in njim ponudim zmago…

Ko me kdo, ki sem mu zaupal in pomagal,
hudo prizadane, naj ga imam za najboljšega guruja…

Torej,
naj vedno pomagam vsem bitjem in jih osrečujem,
naj skrivaj vzamem nase njihove rane in trpljenje…

Langri Thangpa (11. stoletje)

Bil je še ne prav pomladni dan. Zunaj je sijalo sonce, ki ga je na trenutke pokrivala megla. Na tak dan je deklica Vilinčica vedno malce otožna. Melanholična. Kot vreme. Je sonce in ga ni.

Tako se je počutila deklica Vilinčica tega dne. Navzven je kazala vesel obraz, v srčku pa je bila žalostna. In sploh ni vedela zakaj. Kar zgodilo se ji je.

Pa se je odpravila na sprehod. Čeprav ni imela določenega cilja, so jo noge kar nosile. Najprej je šla čez mesto mimo izložbenih oken in se pri vsakem malo ustavila. V izložbah so visele prekrasne obleke. Kako rada bi si katero izbrala. Pa ni imela denarja, da bi si jo kupila. In je šla dalje.

Ko je bilo mesto za njo, se je odpravila proti obali. Vedno je občudovala morje. Vedno jo je pomirjalo. A tega dne je bilo tudi morje otožno. Kot ona. A morje ni bilo vedno otožno. Bilo je tudi veselo. Če je bila deklica Vilinčica vesela, je bilo tudi morje veselo. Ko pa je bila žalostna, je bilo tudi morje žalostno. Zato je tako rada imela morje. Vedno jo je razumelo.

In usedla se je na klopco.

Vsak ima čas za čas, ko je čas.

Kako najdemo Boga v dejanju?
Tako, da ljubimo dejanje z vsem srcem, ne glede na sadove, ki jih prinese.

Neznani avtor

Smo kot kameleoni -
znamo spreminjati barve.

Predstavljajte si hišo.
ki ima pet sob -
zeleno, rumeno, škrlatno, rožnato in
rdečo.
Ko vstopimo v sobo,
prevzamemo njeno barvo.
In to v resnici počnemo:
"Brat sem."
In potem:
"Zdaj sem oče, zdaj sem uslužbenec,
zdaj sem delodajalec.
Zdaj sem zdravnik, zdaj sem odvetnik."

Pravo potovanje našega življenja se začne tistega dne,
ko si zaželimo,
da bi potešili svojo žejo.
Ni se začelo takrat,
ko smo zajeli prvi dih.

Tistega dne so bila vsa okna zaprta
in zavese zagrnjene.
Nič nismo videli.
Nič nismo vedeli,
kako daleč smo pripotovali,
kam smo prišli,
kje smo,
kaj naj iščemo
ali kje naj bi bili.
Potem pride dan,
ko se potovanje začne.

Nekateri od najlepših trenutkov so:

- Zaljubiti se.
- Smejati se od vsega srca.
- Najti polno mail-ov, ko se vrneš z dopusta.
- Sprehajati se po nekem lepem mestu.
- Poslušati priljubljeno pesem na radiu.
- Prebuditi se in poslušati, kako zunaj pada dež.
- Stopiti izpod tuša in se obrisati v toplo brisačo.
- Prejeti poziv osebe, ki je že dolgo nisi videl.
- Dober pogovor.
- Najti denar v hlačah, ki jih nisi oblekel že dolgo.

Bolj pozorno in navznoter, kot sem molil,
manj in manj sem imel reči.
Naposled sem povsem utihnil.
Začel sem poslušati
- kar je še dlje odmaknjeno od govorjenja.
Sprva sem menil, da molitev pomeni govorjenje.
Nato sem spoznal, da je molitev poslušanje,
ne le molčanje.
Tako je to.
Molitev ne pomeni poslušati se, ko govoriš.
Molitev pomeni tudi obmolčati
in molčati
in čakati, dokler ne zaslišiš Boga.

danski filozof, teolog in pisatelj Soren Kierkegaard (1813-1855)

Da bi se vsako jutro zbudil z nasmehom, ki bi mi ožarjal obraz.
Da bi spoštljivo pozdravil dan zaradi priložnosti, ki mi jih ponuja.
Da bi se lotil dela z bistro glavo.
Da bi v vsem, tudi v najmanjših stvareh, vselej imel pred sabo najvišji smisel, h kateremu si prizadevam.
Da bi se srečeval z ljudmi s smehom na ustnicah in z ljubeznijo v srcu.
Da bi bil vselej prijazen, ljubezniv in vljuden.
Da bi pričakal noč z utrujenostjo, ki kliče spanec in z veseljem nad dobro opravljenim delom –
Tako si želim modro preživeti svoje dni.

Thomas Dekker (ok. 1570 – ok. 1641)