Piše: Vladimir Gajšek, IW

Kaj storiti s prijateljem, ki nenehljivo niha med norostjo samoveličja in genialnostjo v visoki izobrazbi…? Že v izostanku neke prvotne čistosti, saj je prijatelj že v letih in ima vsaj eno družino za sabo, se kaže dilema zlasti v tem, da je tak visoko izobraženi človek – nezaposlen. V stiski se kakor nenehno samodokazuje, da bi v nasilnem prevratu sebstva dokazal, kako ni izključen kakor gobavec, da v svojih briljantnih bivših poglavjih življenja ni nenadoma potlej (samo)zamolčan… Nasproti družbenim smislom postavlja večkrat že nabodrene nesmisle, naproti družbenim nesmislom pa prihaja z lucidnostjo, ki presega, tudi s čudaštvom in bizarnimi zvezami, vsakodnevje in dolgčas. Vedno je simptomatično napet. Vedno je eksemplaričen, torej lep primer povsem izgubljenega, tudi poblaznelo vsiljenega človeka. Izrekel sem mu s Thomasom Szaszom, da so psihiatri kvečjemu dobri in kdaj nonšalantni bleferji – in da razumem kdaj njegove afektivne izpade, saj živi na rovaš svojih bližnjih, a se čuti življenjsko nemočnega in prevaranega poklicno… - je torej v neprestani stiski, osebnem zdrsu in v samodokazovanju. Rečem si, da je kakor v neprestanem zasilnem življenjskem izhodu…

Eno je, ko izreka prijatelj svojo blaznost osebno zase, drugo je, kadar preigrava sebe kakor z mednarodno zračnimi prividi in neizsanjano norimi zvezami… Norost je tukaj samo še odsotnost dela, posledica nezaposlenosti in življenjskih stisk… V arheologiji vsakodnevja si prijatelj dopoveduje, da mora vsaj – preživeti. Včasih se zresni, drugič je spet ujezen, tretjič vpije za vsako malenkost, vseskozi pa je podomačen in kakor res odlična dušica – skratka prijatelj. Samega sebe je moral zamolčati, da bi se v neznanskih življenjskih problemih zapletel še bolj. Resnično pozna toliko reči…, jih poimenuje s pravim imenom, jih večkrat podrobno v historiatu analizira, v temeljni zgodovinskosti živi nekako od »slavne« preteklosti svojih staršev in sorodnikov. Toda modificirano se vendar izključuje iz zgodovine: je skratka posebnež.

Šaljivec je tudi ta moj prijatelj, kadar igra figuro na geopolitični šahovnici predvidevanj… in stremi samosmotrno manj k prevladi, zato pa vseskozi k samouresničitvi. Izenega rešilnega videznega blodnjaka beži pravzaprav v drugi blodnjak, tudi klasicistično, če je treba, torej virtualno povsem premišljeno in na koncu koncev samoprevaran… Nobenih privilegijev nima več. Odvisen je od okoliščin kot otrok, toda povezan z zmožnostjo, prepoznati zgodovino. Nujnost norosti se tukaj dodeva nuja Zahoda in beg iz monotonije vsakodnevne psihopatologije… Če je prijatelj res svoboden, kolikor je nor, tedaj je tudi dovolj pameten, da se izogne arhetipom – jungovsko – izvenzavestnega; iz sebe beži v vesolje… in pristane v svoji lastni izključni izključenosti. Logos se mu je spremenil v reklo novih in spet drugih – izgovorov. Pri tem se ta blaznost nikoli ne izreče, vsaj ne do konca in kraja.

Jaz poblaznele meditativnosti je vrvežavi jaz, ki sega v totalno dramatizacijo sebstva in drugih; status odvisnosti je tukaj v navezavi, kakor jo kaže otrok do drugih, vendar oporeka kartezijanskemu mišljenju ali reklu: »Mislim, torej sem«, kar je tukaj spremenjeno v hedonistično učlovečenost znotraj družbenih odnosov: »Norim, torej nisem.« Šele v novoveštvu so sepojavili – pojmi, med njimi je pojem norosti nedvomno en od »najnevarnejših«… - kajti v zgodovinski formi postavlja sámo življenje na glavo. In pri tem prijateljeva norost ni nespametna, saj dokazuje drugim, kaj je pravzaprav – pamet. Ai najsi ta modrec blazni podvomi v razum, ko se okorišča z razumnimi razlogi za nebistvenost lastnega obstoja – in mar ni ves naš vek podoben takemu dojemanju? Če se izreka namreč tovrstna kakor novoveška meditativnost slovensko, izzveni docela drugače – kot ko bi se izrekla v drugih jezikih, na primer v svahiliju…Spoznanje, ki izvira iz prijateljevih čutov, je tolikokrat predvidoma zmotno, da se informativnost tudi že po sebi spreminja sproti v – osebo. Prav zato prijatelju ne morem, ne smem »vsega« verjeti niti na besedo, kaj šele, ko mi predloži »dokazila«… - od fotk do uradnih dokumentov; kajti vse je dokumentirano celo res, le da ne morem vztrajati, naj bi se prijatelj končno – zaposlil… Jasnost izreke v blaznosti in povsakdanjeni norosti tudi »reglementira«: največkrat celopravno, in tukaj spet s tako natančnimi izrazi, da se hipoteze posplošujejo zase kakor v sanjah racionalnosti. Tukaj pa nastopi že metafizika hudobcev, ki prijatelja vendarle včasih obsedejo – reši se jih tako, da preprosto zaigra na sintetizator kakšno večno zeleno skladbo… - kajti zdi se, da sploh bolj živi v neki mešščanski preteklosti in da se lahko sklicuje na slavno sorodstvo, ki pa v novem tisočletju ni več niti po/znano…

Arheologija zamolčanih sanj! Kaj lahko človek izkoplje naposled izkoplje iz sebe, da bi se dokumentiral kot zdrava in dobra osebnos, kot dobra duša, ki pozna neravnovesje med norostnimi afektivnimi izpadi in nezvedljivo samozavestjo, ko naj zmoto ugotavljamo posledično šele drugi? Kolikor zamolčana norost izreka na površini sebe, je večkrat celo igriva in je kakor »res cogitata« (mišljena reč); norost pa izključuje vnaprej dvomeči subjekt, da potrdi neko drugo objektivnost, navezujočo se na resnico. Če meni prijatelj, da je primeroma v sorodstvu z vrsto znanih osebnosti – da rigorozno pripada celo razdedinjenemu potomstvu slavnih, če posledično hoče pokazati, da skratka sploh ni nor, tedaj se prijatelj tudi objektivira… Samega sebe denuncira iz notranjosti ali duševnosti same, da bi se potrdil miselno; saj so, ko0t se ve, tudi razlage prenekaterega shizofrenika povsem »logične« v izpeljavah in dokazovanjih, vse dokler se temeljno nekje ne zalomi in se nastop razuma ne sesuje v racionalizaciji le sebesvojega egoizma kot idealizma. Norec sanja sebe močno odzunanje, brez ponotranjenosti. V tej onirični vlogi se sicer včasih se išče, toda usklajeno in dobro se počuti kotpreprosto človek, ki se menda na stvar nadvse razume… - se res?

Govoriti o prijateljvi povsakdanjeni razcepni in samoveličavni norosti je dokaj težko, saj se mora prijatelj tudi vsakodnevno dokazovati, da je dovolj nor, da bi mogel celo verjeti… - in tukaj običajno ponavlja vselej iste, a neenake frazice… Si je torej prijatelj splošnost samo umislil, da bi se umaknil? Včasih se mi dozdeva, da je temeljno – preplašen in da bo pravkar povedal le tisto, na kar se govorica naveže… A pri vsem tem je prijatelj le odličen matematik, tudi poznavalec klasike in teatra, posebej operete, če ne drugega.. . Zdi se mi preudaren, a bi ga moral opozoriti, naj ne vara samega sebe, s čimer bi ga gotovo še pretresel. Bolj ko blazni, bolj je včutnih spoznanjih dozdeven in bolj si znova in znova nanašalno izmišlja nove podatke, navezujoče se na »objektivnost«… In tukaj se vprašujem, mar ni znanost včasih hujša v svoji epistemologiji kakor uboga norost nezaposlenega intelektualca? Kajti prijatelj si ne umišlja česa drugega, kot da prireja povsem znana sorodstvena ali zgodovinska dejstva… - češ tudi po pripovedi staršev, v čemer je docela pravilno izčrpen; le da se v možni norosti spet in spet podreja samoizključtvi tako, kakor da je res pri stvari. Nobeni juridični nameni tukaj ne bi zadostili stvarnemu stanju stvari in prijateljevi zbegani osebi: v svoji čutnosti je namreč prijatelj razvrto izsanjan in skrajno občutljiv človek. V polju totalne čutne percepcije pa je še bolj zbegan… , niha med zbujenostjo v normalo in neskladji pomračene objektivnosti kot zunanjosti. Tukaj se ponotranji in tukaj blazno razmišlja, navezuje misel na misel sicer logično, toda v vse smeri hkrati… Kdo napsoled ni nič manj nor od tega mojega nezaposlenega in nesrečno srečnega prijatelja?

Vir: http://www.gibanje.org